Da je dobrota sirota, se je modni fotograf Nigel Barker naučil že zgodaj. Na grd način, ki ga ne bi smel doživeti noben otrok. Mimoidočemu neznancu, ki je izgubljeno spraševal za pot, je iz dobrote in otroške nedolžnosti, ki še ne pozna pošasti v človeški preobleki, poskušal pomagati iz zagate ter pokazati smer. A neznančevo poizvedovanje se je izkazalo le za pretkano izmišljotino spolnega iztirjenca. Ta je tedaj komaj osemletnega fantiča potisnil v stavbo, z njega strgal oblačila in ga želel zlorabiti.
»Brcnil sem ga v mednožje,« se travmatičnega doživetja spominja sodnik v megapriljubljeni resničnostni oddaji Ameriški naslednji top model, ki je pred televizijske zaslone prikovala več milijonov ljudi v 170 državah. Sekunda, ki si jo je izboril z dobro odmerjeno brco, je bila majhna priložnost, da je pobegnil nepoškodovan. Vsaj telesno, duševno pa se poskusa posilstva ni otresel niti po treh desetletjih.
Molčal je. Skrivnost je nosil globoko v sebi. Zanjo niso vedeli niti najbližji, še starši ne. Dokler ni podobnega doživela njegova sestra, a s precej slabšim izidom. »Igrala se je v bližini napadalčeve hiše. Nekaj podobnega kot jaz pred desetletji pa je nato izkusila v hiši. A na nesrečo jo je odnesla precej huje,« je zdaj povedal televizijski zvezdnik, ki je zaradi sestre vendar spregovoril. Kot nalašč aprila, ko poskušajo v svetu dvigniti zavest o tem, da spolni napadi niso le plod filmske domišljije, ampak se vsak dan dogajajo v resničnosti. »Spregovorite. Naj vas ne bo strah. In spodbudite otroke, naj storijo enako,« je svetu položil na srce in se izpovedal.
S spodnjicami med gležnji
Danes je priznan modni fotograf, znano ime zabavne industrije in že 17 let srečno poročeni oče dveh otrok, ki pa sreči in blaginji navkljub ni pozabil na usodno pot iz šole. In je nikoli ne bo.
»Napad je zaznamoval vse moje življenje. Nikoli ne izgine iz mojih misli, vsaj v celoti ne. Še vedno lahko vidim, voham, čutim to, kar sem občutil tedaj. Čeprav je minilo že več kot 30 let,« pripoveduje Nigel, ki se je vrnil v čas, ko je bil le osemletni fantič in mu je pot prekrižal neznanec v 40 letih, ki je spraševal za smer. Mali Nigel mu je odgovoril in ga pospremil do iskane hiše ter moškemu, ker naj ne bi znal brati, pomagal pri iskanju pravega stanovanjskega zvonca.
»Pri vhodnih vratih sem bral priimke, ko me je nenadoma potisnil v hišo. Padel sem na tla. Vrata so se zaprla. Ujet sem bil med zaprta vrata in stopnišče. Moški, precej večji in močnejši od mene, pa me je prikoval ob tla, zagrabil za moje hlače in spodnjice ter vse skupaj potegnil dol. Bil sem razgaljen, kričal na vse grlo, mlatil okoli sebe,« pravi in nadaljuje, da mu je med mahanjem in udarjanjem napadalca vendar uspelo, verjetno precej naključno, brcniti v mednožje.
»V tistem trenutku je za kakšno sekundo popustil prijem, odskočil je, kar mi je zadostovalo, da sem se mu izvil. Poskušal me je zagrabiti za lase, popraskal mi je hrbet, a uspelo mi je steči stran. Vso pot do doma sem tekel brez postanka. A o dogodku nisem povedal nikomur. Ne staršem, ne bratom, ne sestram. Nikomur! Bilo me je preveč strah, preveč sem bil ponižan in osramočen. Mislil sem, da sem storil kaj narobe. Zato sem to v tišini dolgo nosil s seboj.«
