Bil je tisti ljubek fantič z bodičasto frizuro in debelimi očali, ki je kot iz rokava stresal nenavadna, ljudem običajno nepoznana dejstva. »Ali veš, da človeška glava tehta 3,6 kilograma?« je kot mali Ray, filmski sinko Renee Zellweger, v uspešnici Jerry Maguire dejal Tomu Cruisu. In z otroško navihanostjo topil ljudska srca. A kot je tedaj komaj šestletni Jonathan Lipnicki s filmskim prvencem osvajal množico svetovnega filmskega občinstva, tako je prav zaradi uspeha postal tarča nadlegovanja in poniževanja znancev in prijateljev, da je le z največjo muko in grozo vsakokrat prestopal šolski prag. »Ni bilo dneva, ko se iz šole ne bi vračal domov potrt in vznemirjen. Ni bilo dneva, ne v osnovni in ne v srednji šoli, ko me ne bi obmetavali s takšnimi ali drugačnimi, sovražno naravnanimi in pogosto homofobnimi žaljivkami,« se nočne more otroških in najstniških let spominja Jonathan.
Tesnoba, depresija in napadi panike
Z več oskarjevskimi nominacijami ovenčan filmski hit iz leta 1996 – tudi za najboljši film – je bil njegova velika vstopnica v svet filmske umetnosti. Čeprav je s tem položil temeljni kamen k uresničitvi sanj, saj je, že odkar pomni, želel postati igralec, je uspeh zahteval visoko ceno. Nenehne zbadljivke vrstnikov so vsekakor naredile svoje, hkrati ga je mučil strah pred prihodnostjo, da je že v najranejših letih občutil težo depresije in tesnobnosti. Točka uspeha njegovega filmskega prvenca je bila hkrati točka, ko je dosegel dno. »Mislim, da sem dosegel dno. Pojma nisem imel, kam me bo poneslo življenje. Zaradi depresije in tesnobe, ki sta se pojavili, sem moral tudi obiskovati terapevta,« je tokrat prvič o temačni mladosti dejal igralec in dodal, da so ga mučna občutja predvsem anksioznosti tako bremenila, da so se zrcalila na njegovi koži. Kot zunanji odraz notranjih bojev, ko si je v živčnosti nenehno drgnil roke, je namreč dobil grozen ekcem.
Film Jerry Maguire bi lahko bil zanj kot enkraten dobitek na lotu. Zgolj sreča. Da je od ljudi, ki so danes njegovi prijatelji na facebooku, nenehno poslušal, kako je že pozabljena muha enodnevnica in da nikoli več ne bo dobil dela v svetu filma. »Vsak dan šolanja sem se počutil kot največja zguba, kot smet. Bilo je že tako težko, da sem vsak večer pred spanjem doživel grozljiv manični napad, da se mi sanjalo ni, kako bom naslednji dan vstal in šel v šolo. Kako, če sploh, bom preživel dan,« pripoveduje Jonathan. V njegovem spominu je še vedno živ dogodek iz srednje šole, ko ga je sošolec pred celim razredom in s pomilovanjem v glasu označil za »odpisanega igralca. Bilo je ponižujoče!« Da je vse pogosteje korakal na košarkarsko igrišče, saj je tista ura, ko je metal na koš, pomenila tudi uro, ko ne bo dobil napada panike. Čeprav sošolci niso bili edini, ki so se spravljali nanj, samozavest so mu zbijali tudi učitelji. Češ da je lenuh in zabušant. »Pozneje pa sem izvedel, da imam disgrafijo, učno motnjo, povezano s pisanjem.«
Ni bil muha enodnevnica
V najstniških letih je prejemal udarec za udarcem, pa vendar se zdaj lahko on smeje. Kot zadnji in najslajše. Vsem svojim mladostnim zatiralcem lahko črno na belem dokaže, da ni bil zgolj enkratna otroška zvezda, saj je te dni imel prav posebno obletnico. »Tega nisem pričakoval, toda zdaj, kot odrasel, sem posnel več filmov kot otrok. Morda ne gre za velike kinouspešnice in projekte velikih filmskih studiev, a dokazal sem, da sledim sanjam, ki so še kako žive in uresničljive. Presrečen sem!« se navdušuje Lipnicki, ki se je tudi zaradi uspeha odločil spregovoriti o težki mladosti. In da mladim, ki so kot on nekdaj tarča nadlegovanja, sporoči, da niso sami. »Ne pustite se poteptati. Ne obupajte nad sanjami. Postalo bo bolje in lepše. Pozneje boste dognali, da vaš največji preboj še prihaja, medtem ko zlobni doživijo svoj vrhunec v najstništvu – in jih pot nato vodi le še navzdol,« je položil na srce vsem, ki v tišini trpijo. Po družabnih omrežjih so se mu že začeli množično zahvaljevati za odkritost, saj jim je s svojo izkušnjo vlil moč in upanje.
.
