Otroke ljubi, a 
svojih si ne želi

V plodoviti karieri si je prislužila že marsikatero odličje in priznanje. Oskarjevka. Dama. Prejemnica emmyja, bafte in zlatega globusa. Vse to lahko pridamo pred ime britanske zvezdnice Helen Mirren, a ene besedice s hollywoodsko plemenitašinjo vendar ne moremo izreči v istem stavku. Mati. A ne, ker bi tako določila usoda, temveč ker si igralka nikoli ni zaželela stopiti na to pot. »Materinstvo me nikakor ne zanima. V sebi nimam niti ene same materinske kosti,« je pred skoraj desetletjem dejala elegantna zvezdnica in pridala, da tega nikakor ne obžaluje. A je med gledanjem komedije Starševstvo vendar 20 minut jokala in hlipala, skoraj obžalovala, da radosti in tegob, ki jih s seboj prinese vloga matere, nikoli ne bo okusila.

Ljubi otroke, a raje ima otročičke drugih ljudi. Ima družino, občasno je verjetno celo prevzela malce starševskih zadolžitev, a vendar nikdar ni postala mati ali si tega želela. »To me preprosto ne zanima. Srečna sem, pravzaprav čutim skoraj olajšanje, da nimam otrok. Seveda jih ljubim in imam družino, moj mož Taylor pa ima dva otroka iz prejšnjega razmerja, s katerima sem povezana in v življenji katerih sem vpletena, z največjim veseljem, a biti mati pač ni zame,« je povedala Helen, ki je že skoraj 30 let v ljubezenski zvezi z režiserjem Taylorjem Hackfordom in mačeha njegovima sinovoma Riu in Alexu iz prejšnjega zakona. »Podobno ljubezen občutim od svoje družine, čeprav ta ni takšna kot tista, ki jo mati čuti do svojih otrok. A, roko na srce, bolj mi leži vloga tete, saj sem tako manj obsojajoča in ne tako vpletena.«

Jokala kot dež

Vlak materinstva je s svojimi 70 pomladmi zamudila. Pa saj ga ni niti čakala in poskušala ujeti. A vendar se je v njej nekaj premaknilo ob filmu iz leta 1989, v katerem je naslovno vlogo očeta treh in s četrtim na poti odigral Steve Martin. »Čeprav si nikoli nisem želela svojih, otroke ljubim. So tako zabavni in ljubki. A to, da nikoli, resnično nikoli nisem obžalovala, da nimam otrok, je laž. Ko sem gledala Starševstvo, sem dolgih 20 minut jokala kot dež. Zgodba o tem, kaj pomeni biti mati in da se to nikoli ne konča, tudi ko že dobiš vnuke, se me je preprosto dotaknila. Tedaj me je kot strela z jasnega udarilo, da tega nikoli ne bom doživela. Zato sem jokala. Objokovala sem to izgubo,« je zdaj vendar priznala, a pridala, da je že hitro, skoraj takoj, ko so se ji osušile solze, to že prebolela in bila ponovno srečna. Tudi zaradi odločitve, ki jo že leta javno zagovorja, prepričana, da v tem ni sama. »Če si ženska ne želi otrok, to ni čudno ali celo vredno obsojanja. Prepričana sem, da jih precej čuti podobno kot jaz, a se nato vseeno podajo na pot starševstva. Le zaradi prepričanja, da to skoraj morajo storiti, saj je sicer z njimi morda kaj narobe.« Podobno je pred leti dejala Katharine Hepburn, da je »presebična, da bi lahko bila dobra mati, čeprav to mnogih ne zaustavi, da se vseeno ne bi razmnoževali«. Mirrenova je še pridala, da so zgolj »dolgočasni stari dedci« z nejevero strmeli vanjo, ker nima otrok. Le oni naj bi jo zasipali s seksističnimi pripombami, naj se vendar že spravi na delo in ima otroke. »Odjebite!« jim je z eno samo besedico, prav nič damsko, zaprla usta.