Oskarjevec prepričan, da ga nihče ne mara

Velja za enega največjih igralcev današnje dobe – tako v očeh filmskih sladokuscev kot kritikov. Za sabo ima že več kot pol stoletja plodovite kariere, pa vendar sira Anthonyja Hopkinsa vsem priznanjem in aplavzom navkljub razžira nezaupanje v igralske sposobnosti. Še več, vsaka hvala ga menda preseneti. 
»Verjetno sem malce paranoičen, saj imam vselej občutek, da me nihče ne mara in da nikomur nisem všeč,« priznava oskarjevec, nagnjen k melanholiji in depresiji. Za kar pa je prepričan, da ima v genih. »Britanec sem in to nam je že prirojeno. Nagnjeni smo k temu, da vselej pričakujemo najslabše in vidimo pol prazen kozarec, ne pol polnega.«

Kot kanibalistični, a izjemno uglajen in razgledan serijski morilec Hannibal Lecter se je vpisal v filmsko zgodovino. A vendar je Hopkins tudi tedaj le s presenečenjem sprejemal hvalo – in oskarja, ki mu ga je prinesla njegova morda najbolj ikonska vloga. ​
»​Vedno sem presenečen, če je komu všeč moje delo,« pripoveduje in dodaja, da prav tako ne more verjeti, da mu filmski studii še vedno pošiljajo scenarije in ga želijo videti pred kamerami. To ga seveda veseli, saj je v igri našel nekaj, v čemer uživa in česar ne bo – vsaj če bo imel pri tem kaj besede – prenehal vse do smrti. »Snemal bom, dokler me bodo želeli. Ne bom se upokojil.«

Melanholičen in čemeren. S tema besedama je hollywoodski težkokategornik opisal svoj značaj, ki se vselej, ko ga začne vleči v črnino depresije, opomni, naj se »niti ne trudi, da bi vse naredil popolno, saj to ni mogoče. Ob tem, da na koncu tako ali tako vsi umremo.« 
Zdaj, ko jih konec meseca dopolni 79, pa si še prigovarja, da je lahko srečen, da je sploh še živ. »Po značaju sem melanholičen, tečen Valižan, a ko potegnem črto, vem, da mi sploh ne gre slabo. Večina mojih prijateljev so namreč bodisi mrtvi bodisi invalidi, sam pa sem že vedno živ in mobilen. Zato poskušam melanholijo zajeziti in uživati v tem, kar delam. Če že ne uživam, se vsaj pretvarjam, da uživam.« 
Vse tudi poskuša jemati s čim bolj levo roko, s čim manj smrtne resnosti. »Ljudje, vpeti v svet umetnosti in igre, jemljejo vse že smrtno resno. Nenehno je treba paziti, kaj rečeš, komu rečeš, celo kaj misliš. Tega si nočem in ne morem privoščiti, saj bi tako prehitro postal potrt.«

Igrati ne bo prenehal, dejaven je tudi na drugih področjih. Nedavno so v lasvegaški galeriji odprli razstavo njegovih slik, in sicer predvsem po zaslugi žene Stelle Arroyave. »Če ne bi bilo nje, se to ne bi zgodilo. Sanjalo se mi ni, da bom kdaj slikal. In svoja dela celo razstavil,« pravi vsestransko nadarjeni Anthony. 
»Slikam, igram, ustvarjam glasbo. A ne razmišljam, zgolj delam to, kar me pomirja. Ne analiziram svojega dela, o njem ne razmišljam. Le uživati poskušam. Presojo prepuščam drugim.« In doda, da se je vse, kar se mu je zgodilo, zgodilo po naključju. Pri tem, da ni odložil čopiča, četudi v svojih delih ni videl umetniških stvaritev, mu je pomagal že pokojni prijatelj Stan Winston, ki je med prvimi videl njegove slike in mu dejal, naj nadaljuje in se prepusti slikarstvu. Podobno pa je bilo, tako je prepričan Hopkins, z igro. »Ko sem še hodil v šolo, nisem bil med bistrimi učenci. Bilo je le naključje, da so me odkrili, videli, da bi morda znal vsaj igrati.«