Pisalo se je leto 2004. Leto, ko se je hollywoodski zvezdnik Jamie Foxx zavedel, da na nebu filmskih zvezd ni le muha enodnevnica, ampak da ima potencial, da piše zgodovino. Ob njegovi upodobitvi glasbene legende Raya Charlesa je kritiška srenja namreč lahko le spoštljivo obmolknila in mu v znamenje priznanja podelila oskarjevsko nominacijo, kar pa je bilo skoraj več, kot je igralec lahko prenesel. Nenadno slavo je začel zajemati s preveliko žlico in bil že pred tem, da zapije kariero, ko je zazvonil telefon. Na drugi strani je bila zaskrbljena Oprah Winfrey, ki ni mogla le križem rok gledati, kako bo s čezmernim veseljačenjem in zlorabo drog ter alkohola zapravil svoj talent. In prihodnost. »Vse to sranje, ki ga počneš, tega si v resnici ne želiš,« mu je dejala in ga zvlekla na sestanek. Na intervencijo, kjer so ga sprejeli temnopolti veljaki sedme umetnosti in ga spravili na pravo pot.
»Pil sem. Se zabaval. Delal, kar sem želel, in jemal vse, kar mi je prišlo pod roke.« Po tem se – morda malce megleno – Foxx spominja leta, ko je na velika platna prišla uspešnica Ray in mu prinesla oskarjevsko nominacijo za najboljšega glavnega igralca. Ob čemer zdaj z distanco priznava, da je pošteno pretiraval in da bi kmalu zavrgel vse, za kar je trdo delal, saj mu je uspeh zmešal glavo. A je na njegovo srečo posredovala Oprah in ga približno teden pred razglasitvijo, v čigave roke bodo romali najprestižnejši kipci filmske industrije, odpeljala na morda najpomembnejši obisk Foxxovega življenja. Na dom glasbenega producenta Quincyja Jonesa, kjer so se zbrali tudi drugi temnopolti pomembneži zabavne industrije. Od njih je slišal en sam pomemben stavek. »Na dobri poti si, a ne zapravi si vsega!« mu je dejal legendarni producent, čeprav so se v mladega Jamieja morda najbolj zažrle besede Sidneyja Poitierja.
Nepričakovano srečanje se je odvilo 20. januarja 2004. Na Poitierjev rojstni dan, čigar praznovanje so izrabili, da bi obetavnega igralca spravili na pravo pot. »Nate bom preložil velikansko odgovornost,« mu je dejal Sydney, ki se je v zgodovino zapisal kot prvi temnopolti igralec, ki je domov odnesel oskarja za glavno moško vlogo. »Videl sem te v Rayu in ob tvoji igri sem od ponosa zrasel za par centimetrov.« Besede, ob katerih se je v Jamieju nekaj prelomilo, da je skoraj bruhnil v jok. »Vse do danes je to verjetno najpomembnejše obdobje mojega življenja, saj sem dobil priložnost, da zrastem kot človek,« je povedal Foxx. Nato se je zresnil in streznil, teden pozneje se je pridružil elitni skupinici temnopoltih oskarjevcev. Ta čast je pred njim leta 1963 pripadla le še Poitierju za film Lilije na polju in leta 2001 Denzlu Washingtonu za uspešnico Dan za trening.
.
