Oprah se je zjokala ob smrti vzornice

Ženska je več kot le žena, mati in gospodinja, lahko si obleče hlače in si zgradi uspešno kariero, četudi v svetu, ki mu vladajo moški. To je bilo sporočilo, ki ga je Mary Tyler Moore z istoimensko serijo leta 1970 poslala v svet in postala vzornica generacijam žensk, ki so se začele osvobajati okovov. 
»Z njo sem spoznala, da sta poroka in družina možnost. Kot sta možnost za žensko tudi izobrazba in gradnja kariere,« je o vplivu, ki ga je serija imela nanjo, dejala Michelle Obama. Kraljica pogovornih oddaj Oprah Winfrey pa je Tylerjevo predstavila kot edinstveno silo, ki je s svojim likom »mlade, samske in zaposlene ženske« tlakovala pot vsem drugim pripadnicam ženskega spola, tudi njej. »Zaradi nje sem ugotovila, da ideja, da bi imela lastno oddajo, ni nora,« je dejala Oprah, ki je ob vesti, da je njena vzornica v 81. letu preminila, iskreno zajokala.

Za tisti čas je naredila nepojmljivo. Pred televizijskimi kamerami se je prelevila v mlado samsko karieristko, ki si želi uspeti zaradi lastnih sposobnosti in brez pomoči moškega. Zato je Mary postala glas vseh žensk in feminističnega gibanja z začetka 70. let, močan ustvarjalni (in komični) naboj serije, ki se je na televiziji vrtela med letoma 1970 in 1977, pa je prepoznala tudi kritiška srenja. V sedmih sezonah jo je namreč okitila s kar 29 emmyji, največ dotlej, rekord je leta 2002 podrla šele humoristična serija Frazer z enim kipcem več. Mary je kar štiri pobrala za najboljšo televizijsko komično igralko kot tudi zlati globus v isti kategoriji. »Nisem igralka, ki ustvarja lik. Igram samo sebe,« je tedaj dejala zvezdnica.

Največji pečat je vsekakor pustila z ikonskim šovom Mary Tyler Moore Show, dokazala pa se je tudi na velikem platnu, ko ji je režijski prvenec Roberta Redforda Navadni ljudje leta 1980 prinesel nominacijo za oskarja. Še šest let pozneje je njeno ime pristalo v dvorani slavnih Television Hall of Fame, leta 2012 pa je na podelitvi nagrad Screen Actors Guild Awards prejela priznanje za življenjsko delo iz rok prijatelja in stanovskega kolega Dicka Van Dyka, s katerim je v seriji Dick Van Dyke Show doživela prvi preboj. »Zanjo ne najdem besed, preprosto je najboljša! Drug drugemu sva življenje obrnila na bolje, delo z njo je bilo najlepših pet let mojega življenja,« je zdaj dejal Van Dyke.

Pred kamerami je bila morda nasmejana kot sonce, a nad njeno zasebnostjo so se vseskozi zgrinjali temni oblaki. Odraščala je namreč ob (pre)zahtevnem očetu in mami alkoholičarki, v žlahtni kapljici pa je tudi sama iskala odrešitev, ko se je sesedal njen drugi zakon, in pristala je na rehabilitacijski kliniki. Toda največja tragedija jo je udarila leta 1980, malce pred podpisom ločitvenih papirjev, ko je izgubila edinca, tedaj komaj 24-letnega Richarda, ki je po nesreči ustrelil samega sebe. »Ko sem v reko stresala njegov pepel, sem nameravala v nebo poslati molitev. A namesto te so iz mene prišli le živalski kriki. Tulila sem v nebo.«

Zvezdnica se je poslovila 25. januarja, manj kot mesec po 80. rojstnem dnevu. Nekateri njeni najbližji so prepričani, da je tako še najbolje, saj je zaradi zdravstvenih tegob menda neznansko trpela, je povedala Rose Marie, pokojničina soigralka v seriji Dick Van Dyke Show. 
Že od 33. leta je živela z diabetesom tipa 1, pred šestimi leti so ji kirurško odstranili benigni možganski tumor, zadnja tri leta je izgubljala vid in sluh, pestile naj bi jo tudi alzheimerjeva bolezen in težave z ledvicami. Usodna pa je bila pljučnica, zaradi katere je pristala v bolnišnici. Zadnji teden naj bi tako dihala z respiratorjem, dan po tem, ko so naprave odklopili, pa je, obdana z družino in prijatelji, za vselej zatisnila oči. 
»Izjemno igralko, producentko, predstavnico fundacije za boj proti sladkorni bolezni si bomo zapomnili kot neustrašno vizionarko, ki je osvetlila svet s svojim nasmehom,« je povedal njen predstavnik za stike z javnostjo.