Kdor vleče na ušesa, o sebi običajno ne sliši nič dobrega. In ko bi velikani filma zlate dobe lahko prisluškovali zaupnim pomenkom Orsona Wellesa, bi vsekakor potegnili kratko. Laurence Olivier je bil v njegovih očeh namreč idiot, Richard Burton klovn s slavno ženo, Charlie Chaplin arogantnež, brhka Katharine Hepburn in elegantna Grace Kelly pa ženski, ki skačeta iz postelje v posteljo. Kajti čeprav je bil Orson vsekakor eden izmed njih, velikan sedme umetnosti, je na večino svojih stanovskih kolegov gledal zviška in jih preziral. Svoje strupene opazke pa je ujel na avdiotrakove, ki so dolga leta skriti samevali v prijateljevi garaži. A so zdaj, skoraj 30 let po njegovi smrti, v biografiji My Lunches with Orson (Moja kosila z Orsonom) izpod peresa filmskega zgodovinarja Petra Biskinda ugledali luč sveta. Orsonov bariton znova grobo doni v svetu – četudi iz groba.
Kot igralec, režiser, producent in scenarist se je zapisal v filmsko zgodovino, njegov Državljan Kane pa v očeh mnogih filmskih sladokuscev še vedno velja za eno največjih filmskih stvaritev vseh časov. In kot vsi veliki možje je tudi Welles načrtoval svojo zgodbo ujeti med platnice knjige ter je od leta 1983 svoje misli, neokrnjene in intimne, med kosili s prijateljem, režiserjem Henryjem Jaglomom lovil na snemalni trak. »Tedaj ni bil veliki režiser, ki ga zaslišuje zaslepljeni novinar. Pogovarja se s prijateljem in zato mirno opravlja. Prisluškovati Wellesu in Jaglomu je, kot bi sedel za njuno mizo,« je dejal Biskind. Režiserju se verjetno niti sanjalo ni, da ga bo srčni napad spravil v nepričakovani grob in bodo njegove najintimnejše misli prišle v javnost. Brez cenzure. In le redko s prijazno besedo za kogar koli.
Če je moral na velikem platnu gledati Jamesa Stewarta, Joan Fontaine, ki je kot igralka »premogla zgolj dva izraza«, kot je dejal, ali Bette Davis, je občutil skoraj fizično bolečino, veliki Olivier kot kralj Lear pa je bil ena najgroznejših stvari, kar jih je v življenju videl. Četudi se mu je ob sicer priljubljenih romantičnih filmih Hepburnove s Spencerjem Tracyjem, »ki ni odigral niti ene dobre vloge«, obračal želodec – k temu pa je verjetno svoj lonček pristavila režiserjeva vsesplošna mržnja do Tracyja, ki naj bi bil »naravnost odvraten moški«. Toda naj je še tako pljuval po nadarjenosti največjih igralcev vseh časov, mu kot inteligentnemu možakarju nič ni šlo tako v nos kot neumnost. In Marlon Brando naj ne bi bil nikakršna cvetka inteligence – kar pa je po njegovem mnenju veljalo za večino velikih igralcev. Vseeno je kljub skoraj vsesplošnemu preziru našel tudi par lepih besed za peščico izbrancev, med katerimi je bil veliki kavboj filmskih platen John Wayne, »čigar manire so bile ene najboljših, ki sem jih kdaj videl pri kakšnem hollywoodskem igralcu«.
Welles je z jezikom udrihal čez moške kolege, a s svojim strupom ni prizanesel niti ženskam. Oskarjevka Jennifer Jones je bila »brezupna«, kar niti ni čudno, saj je tudi trikratnega oskarjevca Darryla F. Zanuckija označil za generičnega igralca, kakršnih je kot listja in trave, Grace Kelly in Katharine Hepburn pa sta »seksali vse povprek«, le da je prva to skrivala, medtem ko naj bi se druga s svojimi osvojitvami bahala na vsa usta. Seveda pa ni mogel mimo Marilyn Monroe, s katero se je videval, preden je postala verjetno največji seks simbol vseh časov. »Bila sva par. In preden je bila slavna, je z menoj hodila na zabave. Poskušal sem zagnati njeno kariero, a tedaj je ni nihče niti ošinil s pogledom.«
Wellesu torej nihče ni segal niti do gležnjev. Čeprav se je moral boriti za obstanek in v zadnjem desetletju sam financirati svoje filme, saj je bilo zanj skoraj nemogoče – kljub izjemni nadarjenosti zaradi svojih trdnih, že brezkompromisnih prepričanj, od katerih ni želel odstopiti niti za las – delovati znotraj zasidranih meja filmskih studiev. »Filme moram snemati mnogo ceneje, za kar je treba ogromno iznajdljivosti in prevar. A ocenjevali jih bodo po standardih časa, ko sem še imel denar.« Težave, na katere verjetno ni naletel genialni filmar Alfred Hitchcock, ki je bil v Orsonovih očeh precej precenjen. »Nikoli nisem razumel Hitchcockovega kulta. Še zlasti ne poznejših ameriških filmov ... Egoizem in lenoba. Filmi so bili osvetljeni kot televizijske oddaje,« je dejal o mojstru grozljivk in suspenza, čigar filmi nas še vedno kar prikujejo pred zaslone. Četudi je bila njegova uspešnica Dvoriščno okno za Wellesa »eden najslabših filmov vseh časov. Popolna neobčutljivost za to, kaj bi zgodba o voajerizmu lahko bila. A bilo je povsem neverjetno odkriti, da je Jimmy Stewart lahko slab igralec. Še celo Grace Kelly, ki pri igri pretirava, je bila boljša.«