Odvisen je bil od kupovanja kitar

Verjetno spada med uspešnejše igralce svoje generacije, o čemer – med drugim – pričajo tudi emmy, zlati globus in vrsta drugih nagrad, ki jih je Kiefer Sutherland prejel v več kot tri desetletja trajajoči karieri. In četudi ga predvsem mlajše generacije danes poznajo kot agenta Jacka Bauerja, ki v priljubljeni seriji 24 skrbi za državno varnost, je vendar glasba tista strast, ki danes zapolnjuje zvezdnikov čas. Čeprav se dobro zaveda, da ob njegovem glasbenem prizadevanju mnogo filmskih sladokuscev malce zavije z očmi in odide na njegov koncert z rahlim upanjem, da bodo priča njegovemu muzikaličnemu polomu. »Vzporednice lahko potegnem z dirko nascar. Vsi sicer govorijo, da si želijo ogledati dobro dirko, kar pa je navadna laž. V resnici, na tihem, si vsi želijo videti le spektakularne nesreče. Če se ta ne primeri, se zadovoljijo s super dirko, toda verjemite mi, vem, o čem govorim.«

Sledi je pustil in jih še vedno pušča v svetu kinematografije, a vendar je bila glasba tista, ki je v njem prebujala strasti že od najranejših let. Štel jih je namreč komaj štiri, ko je že začel gosti na violino, kar je nato zamenjal za brenkanje po kitari. »Kitaro sem želel igrati že pri sedmih, a mi je mama postavila pogoj. Naj z violino vztrajam do desetega, potem pa mi kupi kitaro.« In resnično, od trenutka, ko je na torti upihnil deset svečk, violine ni več vzel v roke. Vsaj do zgodnjih dvajsetih ne, ko je bila violina tista, ki mu je odprla vrata v svet sedme umetnosti. »Prvo igralsko delo sem dobil le zato, ker sem znal igrati violino. Sicer bi pri avdiciji odpadel kot gumb.« A čeprav ga je življenje nato popeljalo med igralske zvezde, na glasbo nikdar ni pozabil. V zasebnosti in prostem času je še naprej gojil glasbeni izraz, pred več kot desetletjem je celo ustanovil svojo snemalno založbo, letos pa bo svet melodije in ritma postal bogatejši za Kieferjev prvi samostojni glasbeni album. »Obstaja dober razlog, da sem čakal tako dolgo. Danes mi je namreč malo mar, kaj bodo rekli drugi, pred petnajstimi leti še nisem imel tolikšne samozavesti in samoprepričanja. Tudi jaz sem moral doživeti razodetje, da ob omembi igralca, ki se prelevi v glasbenika, ne zavijam z očmi. Zaradi slednjega tako ne morem nikogar obsojati, če to stori ob mojem nastopu.«

Zaradi bedarij v zapor

Začel je sicer z violino, ki v prvi vrsti velja za klasični inštrument. A s presedlanjem na kitaro se je v njem začela oglašati ljubezen do country glasbe in v tem tonu tudi odzvanja njegov prihajajoči album Down in a Hole, s katerim se je, vsaj malce, želel pokloniti tudi pokojnemu velikanu countryja Johnnyju Cashu. Tudi ker Casheve besede niso bile iz trte izvite, ampak so govorile o resničnih ljudeh, resničnih izkušnjah, resničnem življenju. »Ena izmed njegovih pesmi pripoveduje o zapornikih, kar mu je uspelo narediti izjemno dostojanstveno. Zaradi tega lahko pred njim le snamem klobuk v izraz spoštovanja. Nikoli ne bi mogel reči, da sem bil zapornik v pravem, težkem pomenu besede, a sem vendar nekajkrat okusil življenje za zapahi. Zaradi izjemno neumnih, bedastih stvari, ki sem ji storil. Nekajkrat sem pristal za rešetkami in prva stvar, ki sem jo tam izgubil, v trenutku, ko sem prestopil prag celice, je bilo človeško dostojanstvo,« pripoveduje zvezdnik, ki je leta 2007 zaradi večkratne vožnje v vinjenem stanju za 48 dni odšel v celico. »A Cash je pri pisanju o tem ohranil njihovo dostojanstvo, zaradi česar ga neizmerno cenim. Zato sva z Judom Colom želela napisati pesem, s katero bi se temu poklonila. Cashu in njegovi pesmi.« Občasno je pregloboko pogledal v kozarec in se nato nespametno usedel za volan, kar ga je spravilo v težave z zakonom. A čeprav bi kdo morda dejal, da je imel s tem vsaj manjšo težavico, Sutherland vendar nikdar ni polnil naslovnic tabloidov z obiskovanjem klinik za zdravljenje odvisnosti, kot je v zvezdniških krogih precej pogosto. A se je vendar tudi sam spopadal z odvisnostjo, čeprav s precej manj splošno razširjeno, kot je, denimo, zasvojenost z alkoholom ali drogami. Zvezdnik je bil namreč skoraj odvisen od kupovanja in kopičenja kitar, da jih je imel v nekem trenutku kar 75! »Ko sem se iz Los Angelesa preselil v New York, nisem več hotel biti tisti moški, ki ima v skladišču skritih 60 kitar. Kot sem delal v Los Angelesu, kjer nisem imel nikakršne prostorske stiske,« pravi Kiefer. »Kitar nikoli nisem kupoval kar tako, na vse sem igral. Ko se je ena iztrošila in sem potreboval novo, sem pač kupil drugo. A sem nato podivjal. Prišel sem do točke, ko sem kitaro, če se mi je izjemno dopadla, preprosto moral imeti! Mislim, da sem v nekem trenutku imel doma 70, morda celo 75 izjemno lepih kitar.« Kar pa je le še odmev preteklosti. Danes je namreč ponosni lastnik le še kakšnih dvajsetih.