Šest neznancev in en popoln rop. Preden ga izpeljejo, se nočejo poznati, ko ga izpeljejo in se spremeni v krvavi obračun, pa si želijo, da se ne bi nikoli poznali. To je grob oris zgodbe, ki je Quentina Tarantina pred skoraj četrt stoletja izstrelila v elito velikanov režije, Stekle pse, ki so si prislužili sloves enega najboljših filmov vseh časov, pa umestila v zakladnico filmskih klasik. Pa vendar bi kultna uspešnica lahko zvenela (no, bila videti) precej drugače, ko bi se izpolnila prvotna zamisel producentov, ki so v vlogi kriminalca z vzdevkom gospod Pink, ki ga je upodobil Steve Buscemi, na začetku videli Jona Cryerja. »Scenarij je bil prezapleten, ne bi ga zmogel,« je zdaj priznal zvezdnik, ki si je slavo nato priigral ne v kriminalnih, temveč v humorističnih vodah. Kot zadrti, zajedavski, zastonjkarski brat hedonističnega pisca džinglov Charlieja v mega priljubljeni seriji Dva moža in pol.
Kaotična zgodba
Če, če, če. Če bi razumel scenarij, bi se pojavil na avdiciji. Če mu ne bi bilo treba skrbeti za nečakinjo, bi kljub nerazumevanju scenarija morda vendar odšel na avdicijo. In če bi prišel, bi morda prišel v ožji izbor za vlogo enega od kriminalcev Steklih psov. Ogromno čejev, pa vendar je Jon prepričan, da nič ne bi spremenilo končnega izida. Pogrebno obleko kriminalca bi si na koncu še vedno nadel Buscemi. »Nisem odšel na avdicijo za film, ki se je izkazal za briljantno mojstrovino. A mi je v precejšnje olajšanje, da v svojem srcu vem, da ne bi dobil vloge, tudi če bi tistega dne prišel na avdicijo. Resnično in iskreno sem prepričan o tem,« pravi Cryer, ki je v spominih zajadral skoraj četrt stoletja nazaj, ko je dobil telefonski klic. Na drugi strani so bili producenti filma Stekli psi. Poslali so mu zgodbo in ga prosili, že rotili, naj jo prebere in pride na avdicijo.
Morda bi potreboval več časa. Morda pa zgolj zbranost in mir domačega okolja. A razmere so bile drugačne. Scenarij je dobil v roke le dan pred avdicijo, bil pa je na poti v New York. »Tik preden sem v soboto sedel na letalo, sem dobil scenarij. Avdicija pa je bila že naslednji dan. Ta mladi režiser je imel čas namreč le v nedeljo,« razlaga komik, ki se je med poletom poskušal zbrati in poglobiti v scenarij, a neuspešno. Bilo je prezapleteno, ničesar ni razumel. »Kdor je videl film, verjetno ve, o čem govorim. Vse se odvija tako kaotično. O čem ljudje sploh govorijo? Sprva je rop, nato nekomu režejo uho. Kaj za vraga se dogaja? Zgodba je precej zapletena in je preprosto nisem razumel, vsaj med poletom ne. Prebral sem, kolikor sem lahko, a dokončati je nisem mogel.«
Rešila ga je nečakinja
Le kako naj bere za vlogo, ki je ne razume in na katero ni pripravljen, a vendar ohrani ugled? S tem vprašanjem si je Cryer belil glavo, a je nato, na svoje veliko olajšanje, dobil povsem verodostojen razlog, da se ne pojavi pred Tarantinom. V zadnjem trenutku je moral sestri priskočiti na pomoč in popaziti na nečakinjo. To je sicer časovno sovpadalo z avdicijo, a družina je vendar na prvem mestu. »Na srečo me je v nedeljo zjutraj poklicala sestra. Njena tašča je zbolela, želela jo je obiskati, a je potrebovala nekoga, ki bi ji popazil na hčer. Nemudoma sem se javil za varuško, to je bil odličen izgovor, da mi ni treba na avdicijo in si narediti sramote. Moral sem namreč paziti na nečakinjo!« pripoveduje Cryer, in čeprav so ga producenti temu navkljub prosili, naj se vendar oglasi, je na koncu moral z roko udariti po mizi in jih glasno zavrniti. Čeprav, kot pravi zdaj, bi bil film še vedno enak. Z Buscemijem v vlogi gospoda Pinka.