Kotalkanje in poslušanje pop glasbe sta bili v očeh religije njenih staršev zlo. Obiskovanje kina greh. Pitje alkohola brezbožno dejanje. Razkritje tudi zgolj majhnega delčka kože pa povsem nezaslišano, zaradi česar je morala tudi v poletni vročini nositi dolge, zakrivajoče obleke ali krila ter obvezno najlonke, saj bi v nasprotnem primeru končala v peklu. »Vero, boga in cerkev sem začela povezovati s sodbo, krivdo in tesnobnostjo,« se odraščanja v siromašni, toda že fanatično verni družini spominja Toni Braxton, ki pa ji je nato uspel skoraj nemogoč preskok. Iz deklice, ki je živela pod strogimi očmi že skoraj versko blaznih staršev, se je prelevila v eno od najbolj svetlečih zvezd glasbene industrije 90. let, ki se je – povsem v nasprotju s prepričanjem, s katerim je odraščala – ob podpisu prve snemalne pogodbe nagradila z lepotnimi posegi!
Šestkratno dobitnico grammyja je vsekakor divje premetavalo po vrtiljaku življenja. Iz versko obremenjenega okolja, kjer so jo starši želeli vpeljati v svoj kult Stebra resnice, se je povzpela do ene izmed najbolj prodajanih glasbenic, katere albumi so pristali v rokah več kot 60 milijonov. Nato pa je dvakrat razglasila osebni bankrot, se lomila pod težo boleče ljubezni in se spopadala s hudimi zdravstvenimi težavami. Vse to ob vzgajanju dveh sinov, enega avtističnega. Vsekakor zgodba, ki se piše kar sama, a jo je pevka zdaj prelila na strani svojih spominov, ki nosijo naslov njenega verjetno največjega hita Unbreak my heart.
Zgodba se je začela pisati leta 1967, ko je mala Toni kot najstarejša izmed šestih otrok privekala na svet v dvosobno prikolico, v kateri je vladalo strogo, že dušeče versko ozračje. V kultu, ki so se mu zavezali njeni starši, so se morale ženske skoraj povsem zakrivati, komaj nekaj let staro zvezdnico pa sta oče in mati – pač v želji, da se prvorojenka izogne peklenskemu ognju – silila, da se nauči »govoriti v jezikih«. Kar se je pri osmih, da ustreže in zadovolji starše in preostale ovčice kulta, tudi pretvarjala, da je osvojila. A je hkrati spoznala, da je njena družina zašla v verski ekstremizem. Edina svetla luč je bilo prepevanje v cerkvi. To je Braxtonovo usmerilo na pravo pot, pot njenega poslanstva, na katero je dokončno stopila leta 1989 s podpisom prve glasbene pogodbe.
Operacije nosu nikdar ni obžalovala
Večina si s svojo prvo plačo kupi nekaj, o čemer je že dolgo sanjala. In Toni ni bila izjema. Dolga leta se je namreč ob pogledu v zrcalo skremžila, ko je vanjo zrl preširok nos, a ji je vera preprečevala, da bi kakor koli spremenila telo, kakršno ji je bilo dano od boga. A ko je premagala zadržke, je skoraj ni bilo moč ustaviti. »Bila sem brez pravih oblin. Stilist mi je prsi lepil z lepilnim trakom, jih dvigoval, da bi ustvarile vsaj skromen dekolte. A vedno sem spominjala na gimnastičarko – ploske prsi in močna stegna. Prsi sem popravila, operacije nosu nisem nikdar obžalovala, želim si le, da bi šla še na liposukcijo stegen, ki jih od nekdaj sovražim.«
Glasba ji je prinesla slavo in bogastvo, toda njeno srce je samevalo. Dokler ji poti ni prekrižal sramežljivi Curtis Martin, ki ji je ukradel srce. A ne tudi telesa, saj je s spolnostjo želel počakati do poroke. Lahko sta se le poljubljala in objemala, kmalu je dotikanje omejil zgolj na obraz, dokler ni, kot strela z jasnega, razdrl razmerja. Ker mu je tako naročil bog. In Toni, ki je le malo pozneje s štirimilijonskim dolgom na plečih razglasila bankrot, zlomil srce. To pa je še močneje zakrvavelo tri leta pozneje, ko ji je z novo ljubeznijo ob strani, glasbenikom Kerijem Lewisom, v trebuščku začelo rasti novo življenje. A je še nerojenega otroka splavila, v strahu, da bi ga lahko zdravila proti aknam, ki jih je jemala, usodno zaznamovala. »Z vsem srcem sem verjela, da sem vzela življenje in da je le vprašanje časa, kdaj me bo bog zaradi tega kaznoval.« In na kazen ni dolgo čakala, saj so zdravniki leta 2006 njenemu sinu Diezlu postavili diagnozo avtizma. »Po začetnem besu me je preplavila vseobsegajoča krivda. Bila sem prepričana, da se mi bog tako maščuje za splav.« S čimer pa očitno še ni opravil dela, saj je udaril tudi po njenem zdravju. Sprva z benigno bulico v prsih, še istega leta z mikrovaskularno angino pektoris, dve leti pozneje, leta 2010, pa jo je še zadnjič udaril s šibo. Z avtoimunsko vnetno boleznijo, lupusom. »Toda nisem njegova žrtev, ne zvijam se več v klobčič in ne jočem,« je še dejala novopečena pisateljica. Ki so jo verjetno prav težke življenjske preizkušnje izoblikovale v žensko, kakršna je danes. V borko.
