Od špageti vesternov do maše za papeža

Že legendarni italijanski glasbeni veteran, skladatelj filmske, zabavne, tudi resne in sakralne glasbe, aranžer in dirigent Ennio Morricone, je v Hollywoodu dobil svojo zvezdo na pločniku slavnih, na letošnjih oskarjih pa še prestižni zlati kipec. Pri 87 letih je mojster še čil in poln načrtov, ostal je pregovorno skromen in te dni, ko je prisostvoval odkritju svoje zvezde, skupno že 2574. na pločniku, je povedal: »Nikoli si nisem mislil, da bo nekoč toliko ljudi poznalo in cenilo moje delo!«

Rimljan Morricone ve, da film po vsebinski in oblikovni zasnovi, kot je ugotavljal že Giacomo Puccini, izhaja iz operne tradicije, zatorej filmske glasbe ne doživlja kot ločene zvrsti, marveč kot del zvočnega sveta, še bolje vesolja, ki obsega ljudsko, zabavno in klasično oziroma posvetno in sakralno glasbo. Tradicijo spoštuje, kar pa ga ni odvrnilo od iskanja novih poti in širjenja izraznosti te umetnosti. Piše nadvse kakovostno in iskreno.

Muzika za legende

Ennio je zaslovel z glasbo za 30 tako imenovanih špageti vesternov rojaka in sošolca Sergia Leoneja, nazadnje pa je podpisal glasbeno partituro filma Osovraženih osem ameriškega kultnega režiserja Quentina Tarantina, ki pravi, da ima v zasebni glasbeni zbirki več njegovih plošč kot plošč Boba Dylana in Beatlov.

Morricone je po petih nominacijah in oskarju za življenjsko delo, ki mu ga je leta 2007 izročil Clint Eastwood, letos končno le prejel prestižni zlati kipec. Filmsko glasbo je začel pisati davnega leta 1960, doslej je končal več kot 500 filmskih partitur. Zaigraj mi pesem o smrti z monotono zavito melodijo na ustni harmoniki ostaja njegov zaščitni znak. Sledilo je mnogo znanih motivov, tudi tistih iz Nedotakljivih Briana de Palme, in zvočna ilustracija 20. stoletja Bernarda Bertoluccija.

Z izjemno raznolikim opusom spada med glasbene in filmske legende, za 80 evrov vstopnine smo ga pred leti v živo doživeli tudi pri nas, ko je z orkestrom Roma Sinfonietta koncertiral v Ljubljani. S tem imenitnim ansamblom je igral že domala po vsem svetu, februarja 2007 ob imenovanju glavnega tajnika OZN Ban Ki Muna. Sodeloval je z znamenitimi režiserji od Luisa Buñuela in Piera Paola Pasolinija ter bratov Taviani do Romana Polanskega in imenitne ženske trojke Lina Wertmüller, Margarethe von Trotta in Liliana Cavani. Prejel je veliko odmevnih priznanj in nagrad, tudi zlati globus za Misijo (1986) in grammyja za Nedotakljive (1988), pa evropsko filmsko nagrado. Tudi pod psevdonimoma Dan Savio in Leo Nichols je poleg filmske glasbe zložil več sto orkestrskih in vokalno instrumentalnih del različnih žanrov ter veliko komorne glasbe.

Morricone se je rodil 10. novembra 1928 v rimski ljudski in umetniški četrti Transtevere, glasbo je študiral (trobento in zborovodstvo) na sloviti rimski Akademiji sv. Cecilije, kariero je začel v gledališču, leta 1953 je presedlal k italijanski radioteleviziji RAI. Pred šestimi desetletji je poročil veliko in edino ljubezen Mario Travia. Zapisal se je komorni glasbi in se podal v glasbeno avantgardo, sodeloval na poletnih šolah v nemškem Darmstadtu, kjer je srečal Pierra Bouleza. Deloval je na področju zabavne glasbe, v spominu so ostale pesmi za Gina Paolija, pisal je aranžmaje in dirigiral big bandom in orkestrom. Od leta 1964 je sodeloval v eksperimentalnem ansamblu Franca Evangelistija, v Rimu je ustanovil raziskovalno središče za glasbeno gledališče. V najplodnejšem obdobju na koncu prejšnjega stoletja je pisal glasbo za 10 do 15 filmov na leto.

Kletka norcev, Biblijske zgodbe, Lolita

Ostal je zvest scenski glasbi in tudi komorni, zlasti majhnim zasedbam, kot so trio, kvartet in sekstet, veliko je solističnih del za klasično kitaro, klavir, violino in violončelo. Piše tudi zborovsko glasbo in sakralna dela, maše in kantate. Znan je Rekviem za usodo (1966), vsebinska širina poudarja raznolikost: od Erotične kantate (1986) do leta 1988 nastale Kantate za Evropo in lani predstavljene Maše za papeža Frančiška. S sinom, skladateljem Andreo Morriconejem, sodelujeta vse od uspeha Cinema Paradiso.

Bilo je nekoč v Ameriki (1985), Nepodkupljivi (1988), Bugsy (1992), Malena s pregrešno Monico Bellucci (2001) so v nizu uspešnic, kar trikrat pa je bil Ennio nominiran za malino – najslabšo filmsko glasbo. Prodal je več kot 50 milijonov albumov, The Ecstasy of Gold je že 30 let uvodna skladba nastopov skupine Metallica, njegove skladbe uporabljata Bruce Springsteen in Celine Dion. Glasba za Dekamerona, Erotične zgodbe iz 1001 noči, 120 dni Sodome, Zadnje dneve Mussolinija, Mojzesa, Orko – kita ubijalca pa za oba dela Kletke norcev, spektakel o Marcu Polu, filme Sam proti mafiji, Hamlet, Biblijske zgodbe, Lolita ter dokumentarca o papežu Janezu XXIII. in Janezu Pavlu II. so točke na njegovi izjemni poti glasbenega snovanja.