Od najuspešnejšega dela filmske zgodovine 75 let

Izjemna hollywoodska melodrama je že zdavnaj legenda, tudi po tri četrt stoletja spomin na film ni zbledel, v New Yorku in Los Angelesu ga v nekaj manjših kinematografi vrtijo neprekinjeno od premiere leta 1939. Po svetu ga redno uvrščajo v kinotečne sporede, pogosto ga predvajajo tudi televizijske postaje. Še več, pompozni filmski ep o ameriškem jugu in secesijski vojni, ki je prejel deset oskarjev, še danes velja za najuspešnejše delo filmske zgodovine. Ko je leta 1939 na stari celini že divjala druga svetovna vojna, je bila njegova premiera onstran Atlantika senzacija, dogodek brez primere, ki se ga je menda udeležilo kar za pol Slovenije navdušencev. Na prizorišču v Atlanti je praznovalo vse mesto, začelo se je novo obdobje tovarne sanj, kamor je pred nacizmom pribežalo mnogo Evropejcev.

V modi so bili klasični vesterni Johna Forda, Victor Fleming je predstavil Čarovnika iz Oza, Ernst Lubitsch pa Ninotschko. Thomas Mann je objavil malo znano knjigo Brat Hitler, v ZDA je navduševal temnopolti džezist Count Basie, ameriška letalska družba Pan-Am je uvedla prve redne polete čez Atlantik od Long Islanda do Lizbone z letalom boeing clipper (za 74 oseb), septembra pa je v Londonu umrl Sigmund Freud.

Najstnica sanjala o slavi

Film so po številnih producentskih peripetijah posneli po romanu Margaret Mitchell, ki je kot najstnica sanjala, da bo postala slavna pisateljica ali političarka. Svojo epopejo je zastavila v širok zgodovinski okvir, njeno težišče je ameriška državljanska vojna med letoma 1861–1865, ko je padlo več ameriških fantov kot v vseh drugih dosedanjih vojnah skupaj. Mitchellova je napisala malo, objavila le eno knjigo, a ji je ta prinesla milijone dolarjev, slavo in visoko cenjeno Pulitzerjevo nagrado ter občudovanje vseh generacij. A jo je uspeh nekako dotolkel, sicer je še pisala, a se menda ni mogla več zbrati, da bi ponovila ali celo presegla izjemni prvenec.

Pisanju se je posvetila šele po hudem padcu s konja; pisala je disciplinirano, poglavje za poglavjem – nadvse zanimivo, baje od zadnjega do začetnega! Seveda je zgodbo in like prej skrbno pretuhtala, iz Pansy se je rodila neukročena trmoglavka Scarlett, ki do konca ni našla pravega orožja za šarmantnega, a nestanovitnega Rhetta. Roman obsega tisoč strani, pisateljica mu je namenila nekakšen srečen konec, toda ne v večni ljubezni, marveč v znamenitem dvoumnem stavku, da je jutri nov dan! Knjiga je izšla leta 1936, ponatisi razgrabljene uspešnice so si sledili več mesecev. Izvod je stal tri dolarje, torej bi bilo treba danes zanj odšteti vsaj 50 dolarjev.

Štiriurna filmska epopeja v barvi

Štiriurno filmsko verzijo so posneli za skoraj štiri milijone dolarjev, kar je bil takrat izjemen znesek, za avtorske pravice so pisateljici odšteli borih 50.000 dolarjev, izvirni filmski trak pa je shranjen v zlati skrinji. Film je ob iztekajoči se dobi črno-belega filma navdušil z barvnim opojem, nič manj nista množice opila glavna igralca, ameriški mačo s smislom za humor Clark Gable in iz Anglije uvožena muhasta zvezdnica, takrat še manj znana igralka in žena Laurencea Oliviera, pa prav nemogoča in muhasta ter tečna Vivien Leigh. Film režiserja Fleminga je prejel 13 nominacij in osvojil 10 oskarjev. Pri snemanju so uporabili sedem kamer, za sceno velikega požara v Atlanti pa zakurili tudi kulise iz filma King Kong.

Dogajanje ob premieri je bilo tako zanosno, da je guverner Georgie ta dan razglasil za praznik, po takratnem običaju so film mesece predvajali za dvojno ceno vstopnic in še danes je V vrtincu v razmerju med stroški in dobičkom najuspešnejši igrani film vseh časov, priigral je skoraj pol milijarde dolarjev. V Atlanti so slavili tri dni in tri noči, povabili so vso filmsko ekipo, prišli so vsi igralci razen Hattie McDaniels, ki je bila za vlogo varuške prva temnopolta nominiranka za oskarja, kot črnka pa se ni smela udeležiti praznovanja belih kolegov. Takrat se ZDA pač še niso razglašale za prvo izvoznico demokracije in človekovih pravic …