Skrita silovitost. Tako je Kanadčana Taylorja Kitscha opisal režiser Peter Berg, ki je v njegovem jeklenem pogledu, izklesanem telesu in močnih čeljustih precej pred drugimi videl skriti potencial, predvsem za vloge malce zamišljenih, trpinčenih junakov, ter mu pred skoraj desetletjem prislonil odskočno desko za svet filma. In zadel žebljico na glavico. Taylor, danes vreden približno 12 milijonov, je postal naslednje vroče ime Hollywooda, mlajšim generacijam pa se je v spomin verjetno najbolj vtisnil s svojo morda najbolj prelomno vlogo mutanta Gambita v znanstvenofantastičnem akcijskem filmu Možje X na začetku: Wolverine.
Deških sanj o profesionalni hokejski karieri mu ni uspelo uresničiti
Slavo in denar so mu prinesle vloge akcijskih junakov, pa vendar je kot verjetno vsak kanadski deček sanjaril o karieri na ledu. Od tretjega leta skoraj ni bilo dne, ki ga ne bi preživel na drsališču, in pri 20 letih se mu je obetala kariera profesionalnega hokejista. A mu je sanje razblinila poškodba kolena. »Nekaj časa sem bil travmatiziran, nato pa se mi je ponudila možnost selitve v New York,« kjer si je začel kljub začetnemu upiranju služiti za položnice z manekenstvom. A ko so te ponudbe presahnile, se je znašel na robu brezdomstva, sploh ker brez delovnega vizuma ni mogel do legalno zasluženega denarja. »Nekaj mesecev sem spal na tleh v prijateljevem stanovanju, od tam pa sem šel v lastno luknjo, kjer nisem imel ničesar, niti elektrike. Le izposojeno napihljivo ležišče, svetil in grel sem si s svečami, ki sem jih vzel pri prijatelju. Še lonec, v katerem sem si skuhal piščanca, sem ukradel na garažni razprodaji.«
A s tem še vedno ni dosegel dna
»Čez nekaj mesecev nisem mogel več plačati najemnine in sem pristal na cesti. Do poznega večera sem ostajal pri prijatelju, nato pa prenočil na podzemni, umival sem se v telovadnici v kopalnici.« Jasno je bilo, da je v New Yorku zašel v slepo ulico. A čeprav je upal, da se mu bo v Los Angelesu godilo bolje, se je uštel Kajti čeprav si je tam našel agenta in je pridobil licenco za osebnega trenerja, je delal le malo in na črno, kar pa ni izboljšalo njegovega mizernega finančnega stanja. Ali rešilo stanovanjskega vprašanja. Le da je podzemno železnico zamenjal za avto. »Več mesecev je bil moj dom majhen avto. Spanec je bil vse, le udoben in trden ne. Ob tem da se je okno zatikalo in sem ga po nesreči razbil. Zaprl sem ga s prozorno plastiko in selotejpom,« se spominja Taylor, ki se je nato vrnil v domačo Kanado. Nato se je zgodilo nepričakovano – ponudbe za filme so začele padati druga za drugo. Ostalo je zgodovina.