Oblikovalčev dom se utaplja v igračah

Njegova oblačila so vselej brezhibna. Režim za nego telesa skoraj legendaren, vključno s petkratnim prhanjem na dan in neizprosno telesno vadbo. Bil naj bi že forenzično pikolovski in obseden z nadzorom, svoje nagnjenje k perfekcionizmu pa je tudi sam opisal, da že meji na duševno bolezen. A pod polikano zunanjostjo Toma Forda se je skrival moški, ki ga je ljubezen do alkohola skoraj pognala v smrt. Tudi ker je ventil sprostitve našel zgolj v steklenici. »Mislim, da ne bi bil več živ, če ne bi prenehal piti,« je dejal ameriški modni oblikovalec, ki pa je življenje obrnil na glavo, večinoma verjetno zaradi sinčka Johna, ki je pred dvema letoma in pol obogatil zakonsko življenje Forda in njegovega Richarda Buckleyja, ki ju ljubezen povezuje že dolgih 29 let.

Tom Ford – funkcionalen alkoholik

Prelomno za ameriškega modnega oblikovalca je bilo verjetno leto 1994, ko si je pridobil naziv kreativnega direktorja modne hiše Gucci. A s slavo in denarjem prepogosto hodi z roko v roki pogubnost nočnega življenja, čezmernega veseljačenja in hedonističnih zabav, čemur ni ušel niti Tom. V svojih tridesetih in štiridesetih je namreč vse bolj posegal po steklenici, morda tudi, ker dolgo ni občutil negativnih plati alkohola, ampak se kljub temu izjemno uspešno spopadal z vsakodnevnimi kariernimi izzivi. A ko je zakorakal v peto desetletje, je počasi začel opažati prve znake in težave, povezane z žlahtno kapljico, k čemur nikakor ni pripomogel sovražen – ali najmanj neprijateljski – razhod z modno hišo Gucci. »Postal sem depresiven. In ko si depresiven, piješ še več. In več ko piješ, bolj depresiven postajaš. Z alkoholom pa seveda pridejo tudi droge,« je opisal začaran krog, v katerega je zašel in ki bi ga lahko stal življenje. »Tedaj še nisem imel otroka pa tudi kariere v tistem trenutku ne. Resnično sem prepričan, da ne bi bil več živ, če ne bi nehal piti.« Čeprav mu na poti na odvajanje nikakor ni pomagalo življenje v Londonu, kjer so znanci in prijatelji pitje najmanj podpirali, če ne celo spodbujali, saj so odgovor na vsako težavo videli v novem kozarčku.

Popij še enega!

Če misliš, da piješ preveč, spij še enega in te misli te bodo minile. V to so očitno sveto verjeli njegovi londonski znanci, Ford pa popolno izgubo nadzora pripisuje prav londonskemu utripu, kjer je bilo spiti deset (ali še več) pijač na dan povsem običajno in normalno. »Včasih sem prijateljem dejal, da imam težave z alkoholom, na kar so pripomnili, da si to zgolj domišljam in naj popijem še enega.«

Očetovstvo ga je spremenilo

Nekateri, ko jih vsrka v brezno alkoholizma, ne najdejo več poti ven, a morda je Tomu tu prav prišla njegova obsedenost z nadzorom, saj mu je uspelo pobegniti iz omamnega pekla in obrniti življenje. Tokrat na pravo, boljšo, zdravo stran. »Ko sem nehal piti, se mi je vse razjasnilo in se postavilo na pravo mesto. Na noge sem postavil svoj posel, posnel film in postal oče.« Prav očetovstvo pa je tisto, ki je v njegovo življenje in njega samega vneslo največ sprememb. Za telesno vadbo, ki se ji je nekdaj posvečal z neizprosno disciplino, ne najde več časa, a mu vendar uspeva ohranjati izklesano, vitko telo. Na jedilniku kraljuje zdrava hrana, sestavljena skoraj v celoti iz rib in zelenjave, poleg tega pa »ne kadi, ne pije, se ne prenažira«. Poslovil se je tudi od brezmadežnosti in brezhibnega sloga, značilnega za oblikovalce, ki sta do Johnovega rojstva obvladovala tudi njegovo življenje. »Naša hiša se utaplja v plastičnih igračah. Tega še vedno ne morem verjeti! Včasih sem namreč živel za okraševanje, hiša je bila popolna. Zato me včasih ob pogledu na nered kar malce zmrazi. Ne živimo sicer v svinjaku, a še zdaleč ne več v popolnem redu in negovanosti.« Kljub temu je očetovstvo točno to, kar je potreboval. Kajti četudi naj bi otrok v življenje novopečenih staršev vnesel radost in do tedaj nepoznano obliko brezmejne ljubezni, kaos starševstva vendar redki, če sploh kdo, povezujejo z meditativnim stanjem. Redki, a med njimi je vsekakor Ford. Kajti medtem ko je ventil za sprostitev nekdaj našel v alkoholu, ga danes v otroku. »Seveda odgovornost starševstva prinese stres, a ta ni povezan s teboj. Skrb za otroka ti misli odvrne od dela, od drugih ljudi in vsega, kar te je zmotilo ali ti je šlo na živce. Zato si tedaj, ko skrbiš za otroka, vzameš premor od samega sebe,« pravi Tom, čigar življenje ni več razburkan hudournik, ampak umirjena morska gladina. »Ljudje so si o meni in mojem življenju ustvarili napačno podobo. Vidijo me na obdelanih fotografijah in mislijo, da popivam, da se pri meni doma naokoli valjajo gola dekleta, s katerimi se drogiramo. A v resnici sem doma, kjer z Richardom in Johnom večerjamo, nato morda pogledam film in se v posteljo odpravim že okoli desetih, morda pol enajstih zvečer.«