Novi slovenski film Komedija solz

Objavljeno 03. maj 2017 10.35 | Posodobljeno 03. maj 2017 14.56 | Piše: D. Š.
Ključne besede: Komedija solz

Rasizem, sovraštvo in ksenofobija se na žalost vse bolj vraščajo v pore sodobne družbe, kot da se iz zgodovine ne bi ničesar naučili. Ogledalo ji z bridkim humorjem nastavlja novi slovenski film v režiji Marka Sosiča.

Rasizem, sovraštvo in ksenofobija se na žalost vse bolj vraščajo v pore sodobne družbe, kot da se iz zgodovine ne bi ničesar naučili. Ogledalo ji z bridkim humorjem nastavlja novi slovenski film v režiji Marka Sosiča.

Drama Komedija solz je Sosičev prvi celovečerni film. Tržačan, ki se je šolal na zagrebški akademiji za gledališče, film in televizijo, je bil vrsto let zaposlen kot umetniški vodja Slovenskega stalnega gledališča v Trstu ter Slovenskega narodnega gledališča v Novi Gorici. Režiral je tako v Trstu kot v Ljubljani in Rimu ter za televizijo. Je tudi večkrat nagrajeni avtor književnih del.

 

Režiserjevo domače mesto je že od nekdaj stičišče več kultur in vplivov ter ima pomembno mesto tudi v slovenski zavesti in nekoliko trpkem zgodovinskem spominu. Komedija solz, za katero je Sosič snov črpal iz svojega romana Ki od daleč prihajaš v mojo bližino, govori o čemernem Albertu, starcu v invalidskem vozičku, ki tam v velikem stanovanju živi sam, saj se je od družine oddaljil in ga nanjo veže bolečina. Njegova edina stika z resničnostjo, z zunanjim svetom, sta strmenje skozi okno ter izobražena ženska srednjih let, Ida iz Istre, ki mu dvakrat na teden pride pospravit stanovanje ter ga oskrbi. Ko ga nekega dne spet obišče, je Albert zelo nejevoljen in razdražen, kar vodi v grobe izpade. Čeprav jih Ida prenaša mirno in dostojanstveno, se njegova hudobija le še stopnjuje.

»Vprašanja, ki jih razvijam v filmu, se močno navezujejo na mojo osebno izkušnjo s časom vojne v bivši Jugoslaviji, so pa predvsem blizu moji refleksiji o sedanjem družbenem vzdušju, ko izpraznjenost človekovega duha manipulirajo populizmi vseh vrst in postavljajo nove, vse višje zidove med narodi in ljudmi. Moja osebna izkušnja botruje tudi izbiri drugega, ženskega lika, saj je vprašanje dostojanstva služkinj in negovalk, ki prihajajo v Trst, pogosto ksenofobno mesto ostarelih ljudi, tisto, ki me že dolgo nagovarja,« pojasni režiser.

Deli s prijatelji