Ni prišel po otroke, našli so ga mrtvega

Filmski svet se je zavil v črnino, saj se je v nedeljo mnogo prezgodaj, v 47. letu starosti, za vselej poslovil igralec in režiser Philip Seymour Hoffman, ki je s svojimi pogosto čudaškimi, a vselej izrazito karakternimi filmskimi liki v sedmi umetnosti pustil neizbrisen pečat. »Lotil se je tudi najbolj nenavadnih vlog, celo nenormalnih likov, in jim vdihnil element človečnosti. Bil pa je tudi izjemen režiser, ki je z igralci znal najti skupni jezik,« je o preminulem zvezdniku dejal filmski kritik Jason Solomons. Temu poklonu se ne pridružujejo zgolj njegovi kolegi iz filmskega sveta, marveč tudi na tisoče Hoffmanovih oboževalcev, ki jih je nenadna smrt njihovega idola pustila odprtih ust in solznih oči.

Jemal vse, 
kar je dobil

Vsakdo ima kak črn madež v preteklosti. Večina poskuša svoje male in velike umazane skrivnosti zakopati in skriti pred širnim svetom, svetlolasi in vselej razkuštrani čokati igralec pa grehov iz svojih mlajših dni nikdar ni skrival. Temveč je o njih raje odkrito spregovoril. »Jemal sem vse, do česar sem se lahko dokopal. Vse mi je bilo namreč všeč,« je priznal gorečo ljubezen do alkohola in omamnih substanc vseh vrst, ki ga je že pri rosnih 22 letih, še preden je zajahal svoj val slave, popeljala v rehabilitacijsko kliniko. Zdravljenje je sprva obrodilo sadove, saj je četrt stoletja živel novo, trezno življenje, vendar so demoni odvisnosti v njem zgolj spali globoko zimsko spanje in lani ponovno razburkali igralčevo notranjost ter ga popeljali na poslednji ples. Ko so ga reševalci odkrili na tleh njegovega domovanja, se ni več odzival, v roko je imel še vedno zabodeno iglo, ob telesu pa dve vrečki z belim prahom, domnevno heroinom, pet praznih vrečk so našli v smeteh. »Z njim sem bil še pred nekaj dnevi. Bil je trezen, tak kot običajno,« je dejal David Bar Katz, ki ni mogel verjeti svojim očem, ko je na mrzlih kopalniških tleh našel svojega prijatelja in nemudoma poklical reševalce in policijo. »Bil sem prepričan, da je to obdobje njegovega življenja že davno minilo.« Čeprav mu je lansko pomlad spodrsnilo in ga je ponovno spogledovanje s heroinom za deset dni popeljalo v kliniko za odvajanje.

Našel ga je prijatelj

Ljubljenec filmskih kritikov in občinstva se je okovov odvisnosti otresel zgodaj, prepričan, da njegova odrešitev ni prišla niti trenutek prezgodaj. »Resnično sem se zbal za svoje življenje,« se je odločitve, da vkoraka med zidove klinike za odvajanje, spominjal igralec, prepričan, da bi ga odvisnost, če bi ga dobila v kremplje pozneje, ko je imel slavo in denar, že davno ugonobila. Vendar senčica strahu, da mu na trezni poti ne bi spodrsnilo, nikdar ni povsem izginila. »Zanj nas nikoli ni povsem nehalo skrbeti, v prvi vrsti zaradi sveta, v katerem je živel,« je dejala Philipova sorodnica, ki pa ni bila – podobno kot drugi njegovi svojci – pripravljena na zvezdnikovo prerano in nenadno smrt. »Izguba našega ljubljenega Phila nas je globoko pretresla. Vašo podporo in ljubezen sicer cenimo, vseeno pa prosimo, da v tem težkem času žalovanja spoštujete našo zasebnost,« je zapisala užaloščena družina. Četudi Hoffman nikdar ni zakorakal pred oltar, je bilo njegovo življenje zadnjih petnajst let, do lanskega oktobra, tesno prepleteno s partnerico Mimi O'Donnell, ki je povila sina Cooperja in hčerki Tallulah in Willo. Tri kratkohlačnike, s katerimi bi nesrečni igralec moral preživeti usodno nedeljo. A se ni prikazal na pragu hiše nekdanje ljubimke, zato je na njegov dom nemudoma oddrvel zaskrbljeni družinski prijatelj. In odprl vrata v tragedijo, ki jo je po neuradnih izsledkih policije zakrivila droga; javnost pa še vedno čaka na uradno poročilo mrliškega oglednika.

Več kot 60 vlog

Igralec nizke rasti in neizmernega talenta, ki mu je upodobitev ameriškega pisatelja Trumana Capota med drugim prinesla oskarja in zlati globus za najboljšo moško vlogo, je v igralske vode zaplaval skoraj povsem po naključju. Huda poškodba med rokoborbo mu je namreč preprečila športno kariero, nato pa ga je zagledanost v dekle popeljala v dramski krožek. Tam sicer ni našel življenjske družice, pač pa svojo poklicanost – igro, ki ga je pred 23 leti pripeljala na male zaslone, šest let kasneje pa je s filmom Vroče noči že doživel svoj prvi veliki preboj in odskočil med filmske velikane. V dobrih dvajset let dolgi karieri, v kateri se je pojavil v več kot 60 vlogah, si je prislužil kar tri nominacije za prestižni zlati kipec, hkrati pa njegovo ime s tremi nominacijami za tonyja odzvanja tudi med stenami gledališč. »Bil je eden najbolj nadarjenih igralcev našega časa,« so z obžalovanjem dejali pri filmskem studiu Lionsgate, ki stoji za uspešnico Igre lakote: Arena smrti, v kateri se je Hoffman prelevil v režiserja iger Plutarcha Heavensbeeja, enega svojih zadnjih filmskih alter egov. A četudi se je blondinec redno pojavljal v tovrstnih visokoproračunskih hollywoodskih spektaklih, med drugim v uspešnicah Twister, Nadarjeni gospod Ripley in Misija nemogoče, se je vendar kot riba v vodi počutil tudi pri snemanju filmov neodvisnih produkcij.