Sicer je le en moški, pa vendar mu je uspelo spremeniti svet plesa. Irski ples hitrih nog in skoraj nepremičnega trupa je namreč ponesel na svetovne odre in zanetil vsesplošno evforijo, ki še po dveh desetletjih ni splahnela. A čeprav je genialni koreograf Michael Flatley, ki se je v Guinnessovo knjigo rekordov zapisal s parom najhitrejših nog na svetu, dosegel skoraj vse, kar se doseči da, se mu je ena želja vendar izmikala. »Ostale so mi le še ene, poslednje sanje. Nikoli še nisem nastopil na broadwayskih odrih, česar sem si nadvse želel. Želel sem si plesati na najčudovitejšem prostoru na svetu!« je dejal poskočni Irec. Toda zaradi davka, ki ga je od njegovega telesa terjal ples, je plesne čeveljce že skoraj obesil na klin. A zdaj je zaradi prihajajočega nastopa na Broadwayu, s katerim bo izpolnil vse svoje poklicne sanje, upokojitev zamaknil do prihodnjega leta.
Londonska arena Wembley, dvorana London Palladium in Broadway. Ta imena so žarela s plesalčevega seznama želja, a vendar je bil zavoljo križa, nog in družine pripravljen poslednje ime prečrtati. »Lani sem si priznal, da so moje noge in hrbet zaradi plesa že preveč pretrpeli in da je čas, da se poslovim. Poleg tega imam čudovito ženo in neverjetnega sinka, s katerima si želim preživeti več časa,« je lani najavil upokojitev, saj so leta tradicionalnega irskega plesa, v katerega je vnesel še elemente baleta, modernega plesa in stepa, na 57-letniku pustila sledi. Poškodovana hrbtenica, manjše ali večje bolečine kolen in meč, strgani ahilovi tetivi in zlomljeno rebro so namreč le nekatere med poškodbami, ki jih je utrpel zavoljo svoje umetnosti. »Če bi bil nogometaš, bi že davno obsedel na klopi. Ponosen sem na vse, kar sem dosegel, izpolnil sem sanje o tem, da postanem profesionalni plesalec, zato je čas za slovo.« A preden se še zadnjič prikloni, bo Flatley vendar še odplesal svoj labodji spev.
Ustvaril je najbolj obiskan plesni spektakel Lord of the dance, ki si ga je ogledalo več kot 60 milijonov ljudi v več kot 60 državah. Njegova najnovejša različica je podnaslovljena kot Nevarne igre in bo oktobra zavzela tudi Ljubljano. Osem tednov, začenši z novembrom, pa bo sijala še pod žarometi broadwayskih odrov. S tem se ne bo poklonil zgolj dvajseti obletnici svoje stvaritve, temveč bo doživel tudi težko pričakovani in želeni broadwayski prvenec. A primarne sanje so se mu uresničile že leta poprej. Ko je prvič zatopotal z nogami, si je namreč želel le, da plesalci ne bi bili zgolj okras v ozadju, temveč v središču pozornosti. To mu je vsekakor uspelo.