Vseameriški kavboj in junak. Rahlo sramežljiv, pa vendar z avro prave, skoraj grobe moškosti. To je bil John Wayne, v katerem so ženske prepoznale idealnega partnerja in ljubimca, moški pa hlepeli, da bi izžarevali vsaj delček karizme, s kakršno je igralec zavzel svet. Toda to je bila zgolj pojava, skrbno izdelana za filmska platna. Ko so se kamere ugasnile, je na njegovo mesto namreč stopil moški, kakršen je v resnici bil. Nepoboljšljivi ženskar, verižni kadilec in skoraj pregoreči ljubitelj tekile. »Moški, ki ga vidite na filmu, ne obstaja. Sem Duke Morrison in nikdar ne bom tak, kakršen je filmski John Wayne. Četudi ga poznam, saj sem njegov najtesnejši učenec. On mi prinaša vsakdanji kruh,« je zvezdnik, ki je na svet privekal kot Marion Mitchell Morrison, priznal tudi sam. In kar je najnovejša biografija John Wayne – življenje in legenda (John Wayne – the life and legend) izpod peresa Scotta Eymana le še utrdila.
Ženam kot po tekočem traku natikal roge
Formula za uspeh ni zgolj trdo delo, temveč tudi spoznanje, česa si svet in ljudje želijo. In jim to dati. Oskarjevec je skoraj nemudoma ob prihodu v deželo sedme umetnosti to tudi prepoznal. Predstavil jim je povprečnega moškega, v katerem je močnejši spol videl prijatelja ali brata, ženske pa moža, čeprav je bilo to svetlobna leta oddaljeno od njegovega pravega jaza. V resničnosti je namreč pokadil štiri ali celo pet škatel cigaret na dan, si radodarno točil alkohol, se trikrat oženil in vsakokrat ločil, ženam pa kot po tekočem traku natikal roge. Leta 1933 je ob prvem skoku v zakonski jarem z Josephine Saenz sklenil postati boljši moški in dober, ali vsaj soliden mož, a je kaj hitro spoznal, da se zarečenega kruha največ poje. Ko mu je med snemanjem filma pot prekrižala fatalna Marlene Dietrich, bi se njenim čarom lahko upiral z vsemi štirimi, a je nazadnje vendar pristal v njenem objemu. Ker se je tako pač odločila. V trenutku, ko ga je zagledala. »Povabila ga je v garderobo, dvignila krilo in razkrila podvezice. Na njih je imela pripeto uro, rekla je, da je še zgodaj in imata na razpolago ves čas na tem svetu,« je Eyman razkril začetek strastnega večletnega razmerja. Nista ga niti skrivala, četudi si je svetlolasa zvezdnica nemških korenin sočasno krajšala čas tudi z drugimi. Igralca je povsem omrežila. Ne le, ker je v njej prepoznal »čudovito žensko, skoraj poosebitev prave nemške gospodinje«, ampak mu je ponujala tudi strast, ki je v domači postelji ni našel. Josephine mu je povila štiri otroke, vendar sta v desetih letih skupaj menda plesala paritveni ples zgolj štirikrat, Dietrichova pa ni imela nikakršnih zavor. »Rim. Hotel Excelsior. Marlene, ki sem si jo vzel kar na stopnišču,« je legendarni igralec s prijateljico obujal spomine na svojo najbolj intenzivno spolno izkušnjo, ki jo je nosil v srcu do groba. Zato morda niti ni čudno, da se njuna afera – poleg še postranskih ljubimkanj z drugimi – ni ohladila niti tedaj, ko je iz Esperanze Baur napravil ženo številka dve. Ta ni mirno čakala, da njen dragi odkrije zvestobo, temveč ga je v navalu besa, ki mu je sledila ločitev, poskušala celo ustreliti. To legende vesternov vseeno ni ustavilo, da ne bi le nekaj ur po podpisu ločitvenih papirjev še v tretje dahnil poročnih zaobljub, tokrat Perujčanki Pilar Pallete, srce pa že pred tem oddal soigralki Maureen O'Hara, s katero ga je povezovala tesna vez vse do smrti. »Resnično jo je ljubil. Toda prstana ji ni želel natakniti, saj je vedel, da njene odločne osebnosti ne bi mogel krotiti. Svoje žene je hotel imeti pod nadzorom.«
Pretiranemu vdajanju pijači in tobaku se težko ogneš brez posledic. Legendi filmskih platen, za katero so režiserji vedeli, da morajo zaradi njegove ljubezni do žgane pijače snemanja končati najpozneje do poldneva, je hedonistični življenjski slog prvič pokazal zobe sredi 60. let. Tumor na pljučih je zdravnikom po šesturni operaciji vendarle uspelo odstraniti skupaj z levim pljučnim krilom in štirimi rebri in tako so mu poklonili še 15 let življenja. A močno je bilo podobno životarjenju. Kašelj in oteženo dihanje skupaj z depresijo, ki pa jo je skrbno skrival pred radovednimi očmi javnosti, so namreč postali del njegovega vsakdana. Kisikovo bombo je moral imeti nenehno ob sebi. Včasih pa mu telo ni dopustilo prehoditi več kot nekaj korakov. Četudi mu je zdravje pešalo, se vendar ni hotel odpovedati steklenici, cigarete brez filtra pa je zgolj zamenjal s cigarilosi, cigarami in žvečenjem tobaka. Dokler zahrbtni rak ni ponovno udaril. Tokrat usodno, saj njegovo oslabljeno telo ni preneslo več niti kemoterapije. A se je vendar borilo do zadnjega. Ena največjih legend filmskih platen je želela svojo agonijo končati. »Sinova je prosil, naj mu dasta pištolo, ki jo je hranil ob postelji. Želel si je skrajšati muke, a rotenje je naletelo na gluha ušesa.« Dokler ni, z metastazami po vsem telesu in shiran do neprepoznavnosti, leta 1979 končno zaprl oči in našel mir.