Ne morem verjeti v boga, če ne vem, kako pleše

Svetovno prvenstvo v nogometu je nekaj drugega kot karneval v Riu de Janeiru, kjer se predstavljajo najuglednejše šole sambe. Ta je velik šov, spektakularna predstava za ves svet, ki vsako leto pritegne milijon obiskovalcev. Za Brazilce je samba, tako kot nogomet, del življenja. Zato smo ne glede na vročico mundiala preverili tudi dogajanje na tem področju brazilske kulture. Novi znanci iz Ria so nas napotili v eno najuglednejših plesnih šol, kjer je glavna prav samba.

»Ravno pravšnji dan ste se javili. Vsak petek imamo odprta vrata v našo plesno dvorano, kjer ljudje po tri ure sredi dneva in zvečer plešejo sambo in tudi druge plese. To morate doživeti, potem pa se boste lahko še pogovorili z našim šefom,« nam je po elektronski pošti odgovorila plesna učiteljica Gabriella Jacob. In res, že naslednji dan smo v krasni stavbi iz kolonialnega obdobja na ulici Sete Setembro (Sedmega septembra) vstopili v dvorano plesne šole Centro Cultural Carioca (Kulturnega centra Carioca), kjer so pari vseh starosti in ras neizmerno uživali v ritmu različnih zvrsti glasbe, še najbolj pa jih je razgrela samba. Pozitivne energije je bilo na pretek.

Pomembno je uživati

»V naši šoli gojimo drugačen ples sambe, kot ste ga vajeni z vsakoletnega karnevala, kjer tekmujejo šole sambe. Mi je ne jemljemo kot tekmovanje, imamo jo za zadovoljstvo, za uživanje v življenju. Naklonjeni smo plesu sambe v parih, kot veste na karnevalu plešejo individualno. Jemljemo jo kot zabavo, ne kot tekmovanje oziroma šport. Samba je najbolj značilna zvrst glasbe in plesa v Riu de Janeiru, je del identitete tukajšnjih ljudi. Skrbimo za to, da na kakovosten način ponudimo ta del kulture, da vsakdo pleše z vsakim. Pri tem ni pomembno, kako dobro kdo pleše, samo da uživa v plesnih trenutkih. Danes lahko ljudje plešejo tudi z našimi učitelji in študenti,« nam je pojasnil ustanovitelj in vodja šole Isnard Manso, petdesetletnik, ki sploh ne kaže svoje starosti.

»Moji starši so radi poslušali sambo, tako da sem od mladih nog poslušal to glasbo. Moje življenje je tesno povezano z glasbo, saj sem do šestindvajsetega leta igral klasično na kitaro. Od rojstva sem živel na Copacabani, pri šestindvajsetih pa sem se preselil v četrt Santa Teresa, se navdušil za sambo in se popolnoma posvetil plesu. Hotel sem jo po svoje promovirati, razširiti med ljudi, saj se mi je zdelo, da nima ustreznega statusa v naši popularni kulturi. Tako sem pred dvajsetimi leti našel ta prostor in se začel ukvarjati s tem, da svetu predstavim plesno kulturo Ria de Janeira, najpomembnejšega mesta v Braziliji. Ljudem sem hotel pokazati, da je samba zakon, da je v naši kulturi še pomembnejša, kot si zamišljamo,« je dejal Isnard, ki je svoj plesni hram postavil v središču Ria.

V objemu Gabrielle

Tudi sami smo se preizkusili v ritmu sambe sredi prepotenih in gibčnih teles, ki so se strastno gibala po dvorani, na stežaj odprta velika okna pa so omogočala zadosti prepiha, da nihče ne bi pregorel. V objemu vrhunske učiteljice, 24-letne Gabrielle, ki je v to šolo prišla pred petimi leti, nam je šlo kar dobro z lovljenjem osnovnih korakov, gibanje bokov in telesa pa je bilo še daleč od mehkobe. Toda ko si v družbi tako spretnih plesalcev, ti hočeš, nočeš gre še bolje, kot bi si predstavljal. Gabriella, sicer tudi študentka biologije, je ena izmed 17 učiteljic in asistentov, ki skrbijo za razvoj 600 plesalcev in plesalk. »Je ena najbolj predanih in sposobnih učiteljic. Zelo ponosen sem nanjo,« je brez ovinkarjenja priznal šef, simpatična varovanka pa je pojasnila: »V Riu so se uveljavile tri vrste sambe: tradicionalna, funky in umetniška. Seveda med plesnimi šolami v mestu vlada veliko rivalstvo, toda to ni tekmovalnega značaja. Vsi smo prijatelji, obiskujemo se, radi gremo plesat tudi v njihove dvorane. Pri nas lahko plešeš kjer koli.«

In koliko plesnih šol je sploh v Riu? »Uuuuuf, tega pa ne ve nihče. Toliko jih je, da sploh ne moremo oceniti, za kakšno število gre. Lahko se pohvalimo, da smo mi med štirimi ali petimi največjimi in najuglednejšimi v mestu,« so nam zatrdili plesni učitelji, ki jih je v svojem življenjskem poslanstvu tenkočutno zbral Isnard Manso. Zato smo ga še povprašali, kako bi k plesu povabil bralce Slovenskih novic. »Ples je eden najboljših načinov, da se lažje spopademo s težavami in izzivi v vsakdanjem življenju. Ples je zabava, sprostitev, uživanje. In če lahko še parafraziram filozofa Nitscheja: Ne morem verjeti v boga, če ne vem, kako pleše.« Tudi za pregovorno zelo religiozne Brazilce je tudi ta izjava sprejemljivo povabilo na sambo.