Slovi kot naporna, težavna, izjemna. Kot ženska, ki je ni mogoče ukalupiti. Hkrati pa je po mnenju mnogih tudi poosebitev zvezdniške dive, četudi se Grace Jones s tem ne more strinjati. »Diva. Ikona. Legenda. Te besede so izrabljene in ne povedo ničesar. Nisem diva, sem Grace Jones,« pravi legendarna jamajška pevka, igralka in manekenka, ki je nikoli ni nič ustavilo: ne stroga vzgoja, zabeljena s fizičnimi prijemi, ne rasizem in diskriminacija v svetu mode, ne moški ali droge. »Kot deklica nisem imela otroštva, zato ga živim zdaj,« pravi 67-letna zvezdnica, ki svoje življenje, za katero mnogi ne vedo, kako ga je sploh preživela, razgalja v spominih I’ll Never Write My Memoirs (Nikoli ne bom napisala svojih spominov). Morda tudi zato, ker je zvesto sledila samo enemu vodilu – zadovoljevanju svojih apetitov in strasti.
LSD ji je dal šesti čut
Temnopolta dolgonoga gazela je najzgodnejša leta preživela pod budnim, strogim očesom že skoraj fanatično vernih starih staršev, ki se pri vcepljanju močne verske pripadnosti niso pri ničemer ustavili. Ne pri fizični ne duševni zlorabi. »Vsekakor sem žrtev otroške zlorabe,« trdi Jonesova, ki je v trenutku, ko je odletela iz domačega gnezda, na plan spustila notranjo hedonistko.
»Sem izvedenka v zadovoljevanju brezkrajnega apetita in brezsramnih poželenj. Gnala sem se do lastnih meja in še naprej. Nihče ni tako divje veseljačil kot jaz,« se spominja Jonesova, ki jo je zaneslo v hipijevske komune in je zatočišče za svoja hotenja nato odkrila v zloglasnem newyorškem nočnem klubu Studio 54. »Prekriti s peno in kokainom. Obdani s transvestiti, popolnimi tujci in hedonističnimi somišljeniki. Čudaki in odpadniki, ki smo živeli v nasprotju z ameriškimi sanjami,« je kratko in jedrnato opisala tipično noč v razvpitem klubu in slavila tamkajšnjo sobo z usnjenimi stenami, saj se je z nje »z lahkoto obrisalo ostanke kokainskega prahu«. Čeprav pridaja, da bela omama ni bila njena najljubša razvada, ta čast je namreč pripadla halucinogenim drogam, pri čemer pa je morda šla celo malce čez mejo. Ekstazi je najprej poskusila pod mentorstvom guruja drog Timothya Learyja, nato pa se povsem prepustila svetovom LSD, s katerim se je tako prepojila, da se ji zdi, da se ji je vgradil v celični sestav, da še po letih treznejšega življenja ni sestopila z njegovega oblaka. »Če se ne oziram na dejstvo, da sem kljub vsemu preživela, mi je dal acid dodatni, šesti čut. Vsega okoli sebe se bolje zavedam, vse občutim. Morda ne le zaradi jemanja acida, a vsekakor imam razvit šesti čut.« Ker pa je hotela okusiti in izkusiti vse, je eksperimentirala tudi s heroinom, a si ga zaradi strahu pred iglami ni vbrizgavala, pogodu ji ni bila niti njegova lenobna, odsotna omama. »Ko se zakadiš, se ne moreš več niti premakniti. Preveč dejavno bitje sem, poleg tega pa sem prvič vseskozi bruhala.«
Kot star avto, ki ga nihče noče
Filmski sladokusci se je verjetno spominjajo kot Bondovega dekleta, a kariero in vzpon med zvezde je začela na modnih brveh. Navdihovala je oblikovalce, kot so Yves Saint Laurent, Claude Montana, Issey Miyake in Kenzo Takada. Krasila je naslovnice modne biblije Vogue. Zavzela je tako New York kot Pariz. Kljub neobetavnemu začetku v Franciji, ko ji je Johnny Casablancas, ki je pozneje ustanovil pomembno manekensko agencijo, zabrusil, da v svetu mode, vsaj pariškem, nima kaj iskati. »Temnopolto manekenko prodati Parižanom je, kot bi jim hotel prodati star avtomobil, ki ga nihče noče!« S čimer si je nakopal njeno večno sovraštvo, čeprav mu je že v naslednjih dneh dokazala zmoto.
Dolgi, vitki udi. Izklesane, skoraj geometrične ličnice. Divji, neukročeni pogled. Navdušila je tako moške kot ženske, saj je bila z androgenim videzom morda blizu vsem, hkrati pa jo je za vzor in ikono izbrala skupnost LGBT, četudi se je Grace vselej opredeljevala kot heteroseksualka. Premamila bi jo lahko zgolj Tina Turner. »Le pogledala sem jo, že sem bila vzburjena,« pripoveduje zvezdnica, ki je strastne noči preživljala v moških objemih. In občasno v seksualnih trojčkih. A pred oltar je zakorakala le enkrat. Vsaj tako trdi v najnovejših spominih. Doslej je namreč veljalo, da se je leta 1989 zaobljubila Chrisu Stanleyju, sedem let pozneje pa nekdanjemu osebnemu stražarju Atili Altaunbayu. »Poročila sem se le z enim. Z Atilo,« piše, a pridaja, da se ji žal niti sanja ne, kje je, zaradi česar se ne moreta niti ločiti. »A v najinih očeh sva ločena.«
