V 80. letih so z albumi Love, Electric, Sonic Temple in uspešnicami She Sells Sanctuary, Fire Woman, Wild Flower in Edie (Ciao Baby) zrasli v eno najobetavnejših britanskih imen za veliko stadionsko zgodbo, v 90. pa te medijske pozornosti niso obdržali. Napetosti med pevcem Ianom Astburyjem in kitaristom Billyjem Duffyjem (našim sogovornikom) so vodile celo v razpad, zadnja leta pa so The Cult spet na poti in snemajo dobre albume. V Ljubljani bomo slišali najnovejšega Choice Of Weapon.
Choice Of Weapon je zelo močan naslov, ki omogoča različne interpretacije. Katero orožje je vaša izbira?
Kitara, nedvomno.
Single For The Animals govori o odpadnikih. Družbeno obrobje je bilo vedno tema vaših besedil: uporništvo, subkulture, mistika ameriških Indijancev. Kaj je po vašem največja težava današnje družbe?
Pitna voda, dovolj hrane in čist zrak. Človeštvo se še vedno ukvarja z najbolj osnovnimi stvarmi, ki so v resnici veliko hujši problem kakor na primer fosilna goriva.
Ali bi rekli, da se je svet v zadnjih 30 letih spremenil kaj na bolje?
Precej berem zgodovino in v družbi se vedno pojavljajo temna obdobja. Poglejte samo, kaj se je zgodilo v zadnjih sto letih. Druga svetovna vojna je bila grozna reč, tudi v prvi ni bilo lepo.
Tudi zdaj živimo v ne ravno lahkih, navidez temnih časih, ki pa niso nujno tako zelo usodni. Vsi vemo, da preobilno izkoriščamo naravne vire, ampak poti nazaj ni. Jaz vsekakor ne bi hotel živeti v temi in jahati konja. Mi smo to temačnost čutili že leta 2001. Takrat smo izdali album Beyond Good And Evil, ki ga je odprla pesem War s »sveto vojno« v refrenu. In to je bilo tri mesece pred enajstim septembrom. Ampak sam ne želim videti vsega tako črno. The Cult smo vedno skušali podajati eskapizem, pozitiven pogled, vdihniti svež zrak. She Sells Sanctuary, Elemental Light... to so pesmi, ki nosijo pozitiven naboj. Rokovske skupine so vedno delale tako, res pa je, da jih je danes le še peščica.
Ob Ianovo izjavo, da The Cult ne bodo več izdali nobenega albuma, se še vedno vsi obregajo, najbrž vam vprašanja o tem že presedajo. Je Ianu žal, da se je zarekel?
To morate vprašati njega. On je to rekel, odgovarjati moram pa jaz... Mislil je na spremembe v glasbenem poslu in v načinu poslušanja glasbe: album kot format umira, ljudje danes težko ostanejo pozorni na 12 pesmi.
Vi ste se temu želeli ogniti z novim formatom – kapsulo. Za kaj pravzaprav gre?
Midva vse skladbe napiševa skupaj, nikoli vsak svoje, zato potrebujeva več časa, da sestaviva album. Traja, preden napišeš dvajset skladb, preden jih dodelaš, preden vidiš, da je 12 odličnih in da so druge zanič... In sva se domislila kapsule, novega formata, ki ne bi bil obremenjen s številom skladb, lahko bi imel zgolj tri ali štiri, bi pa prišel med ljudi hitreje kakor cel album.
Zdi se, da so bila pozna 80. leta precej ugodnejša za rockovske skupine, ne le glede prodaje plošč, tudi glede možnosti, da single postane uspešnica.
Natančno tako. Imeli smo srečo, da smo tiste čase doživeli z albumom Sonic Temple. Edie (Ciao Baby), Fire Woman in Sweet Soul Sister so se veliko vrtele na MTV. Ampak spomnite se, kdo je bil takrat največji bend na svetu: Guns N' Roses! Teh časov ni več. Že takrat se je namreč rojevala stvar, ki je v 90. letih spremenila glasbeni svet in to čutimo še danes – rap! Mi smo bili takrat velik bend, ampak Ian se ni dobro počutil kot velika zvezda na velikih odrih. Mnogi glasbeniki o tem sanjajo vse življenje, zanj pa ta veličina ni bila to, kar naj bi glasba pomenila.
Je to razlog, da je on v skupini zadolžen za to, da pušča gradivo z albuma Sonic Temple zunaj repertoarja, kot sam pravi?
Zelo verjetno, ker tega albuma res ne obožuje. Pravi, da je preveč rockerski. Meni je prav zato pisan na kožo, ker sem kitarist. Tudi z besedili ni najbolj zadovoljen. Jaz mislim, da s Sun King ali Sweet Soul Sister ni prav nič narobe, in tu in tam zaigramo tudi Edie (Ciao Baby). Seveda pa smo zdaj osredotočeni na novi album, ta je dobro sprejet, dobiva dobre ocene, dobro se prodaja. Želimo predstavljati glasbo sedanjosti, ne glasbe, ki je bila priljubljena pred 25 leti.
No, pred štirimi leti ste na turneji zaigrali vse pesmi s plošče Love ob 25-letnici. Zdaj je 25 let od albuma Electric. Boste naredili enako?
Na tej turneji gotovo ne. Predstavljamo novi album, igramo pa seveda še vedno precej starih stvari: z Love štiri pesmi, tri z Electric, tudi s prvenca Dreamtime igramo Horse Nation in Spiritwalker.
Z albumi Love, Electric in Sonic Temple ste bili res veliki zvezdniki. Kako divji časi so bili to, kar zadeva seks, droge in rokenrol?
Vse to smo dali skozi, le da tega pač ne obešamo na velik zvon. Mi to raje živimo kakor govorimo. Dobro smo se imeli.
Kaj pa se je zgodilo v 90. letih? Pravijo, da vam je grunge ukradel pozornost, govorilo se je o napetostih med vama, ki so se končale celo z razpadom skupine.
Bilo je več dejavnikov. Prišli smo z dolge turneje, utrujeni in naveličani drug drugega. Ian je hotel glasbo popeljati v čisto nasprotno smer od tega, kar smo začrtali na Sonic Temple, ki je še vedno naš najbolje prodajan album. Jaz sem v tem slogu želel nadaljevati: rokenrol, glam, Bowie, rock. Bil je torej ustvarjalni spor, poleg tega nismo dobili producenta, ki smo ga hoteli: Bob Rock je bil prezaposlen z albumom Black skupine Metallica. Album Ceremony je bil tako dno tega benda. Medtem je eksplodiral grunge, ki me je sicer navdušil, predvsem pa je rocku, ta je konec 80. let postal smešen in pretenciozen cirkus, povrnil kredibilnost.
O vajinem medsebojnem odnosu vedno krožijo govorice. Kako bi ga vi opisali, kot tip Mick Jagger/Keith Richards?
Kaj pa vem. Večina skupin, ki traja 30 let ali več, ima zelo dinamičen odnos med dvema članoma. Ta dinamika lahko vodi v razpad in eden od njiju uspešno nadaljuje samostojno kariero ali pa se izkaže, da sta oba kot dve polovici celote in drug brez drugega ne moreta.
Ian je vmes pel z The Doors. Se je tudi vam zdel kot reinkarnacija Jima Morrisona – po glasu, stasu, podobi, drži?
To je zelo zanimivo vprašanje. Oba sva bila od nekdaj njihova oboževalca. In nekoč sva skupaj gostovala na njihovem nastopu za VH1 v Los Angelesu. The Doors bi lahko najeli katerega koli od Jimovih posnemovalcev, a oni so hoteli več: nekoga, ki je že prodal milijone plošč. Kombinacija se mi je zdela odlična! Mislim le, da je Ian to z njimi počel predolgo. Ampak takrat tako ali tako nisva veliko govorila.
Vedno vas je navduševala Amerika: pojete o ameriških Indijancih, o New Yorku, dekletih Andyja Warhola, celo preselili ste se tja. Od kod to navdušenje?
Ian je v najstniških letih živel v Kanadi, na meji z ZDA, v bistvu je odrastel v Ameriki, kjer je spoznal kulturo Indijancev, z njimi se je družil in to prinesel s sabo, ko se je vrnil v Anglijo. Vrnil se je zaradi punka in na teh temeljih ustanovil skupino Southern Death Cult, ki je kasneje postala The Cult.
Je res, da ste v She Sells Sanctuary kitaro igrali na violinski lok?
Malo drugače je bilo: v studiu sem našel violinski lok, vključil sem vse kitarske efekte, ki sem jih imel, in sem se zafrkaval, kot da oponašam Jimmyja Pagea (Led Zeppelin), da bi nasmejal Iana. Producentu pa je bila kombinacija vseh efektov tako všeč, da mi je rekel, naj jih imam vključene tudi potem, ko sem zares snemal.
