Zarečenega kruha se največ poje. Kajti čeprav si je češka krasotica Eva Herzigova pred skoraj dvema desetletjema, ko je po le dveh pičlih letih razpadel njen zakon z bobnarjem Ticom Torresom, obljubila, da je s porokami in zakonskim življenjem opravila enkrat za vselej, ji bodo vendar znova zadoneli poročni zvonovi. »Ti si tisti pravi. Zaročena,« je kratko in jedrnato strnila eno od najpomembnejših oznanil. Čeprav bosta z izbrancem Gregorijem Marsiajem, v čigar ljubezni se greje že 15 let, s sprehodom pred oltar zgolj potrdila to, kar že dolgo vesta – da se bosta zaljubljeno držala za roke tudi še čez desetletja, drug v drugem pa videla najlepšega človeka tudi tedaj, ko jima bo čas na obraz izrisal globoke gube, lasje pa jima bo prepredla sivina.
Že trije otroci
Srečno naključje ali usoda? Pisalo se je leto 2001. Herzigova, ki je v 90. letih postala sinonim za čudežni nedrček, je bila na poti v New York, ko ji je nekaj preprečilo pot. Letalo je bilo prisiljeno ostati na tleh v Italiji, in tedaj ga je zagledala. Od daleč, pa vendar se je v njej nekaj premaknilo. »Uzrla sem ga od daleč. Preprosto je ujel mojo pozornost. Tisti trenutek je bil čaroben – srce mi je podivjalo, še dihati nisem mogla,« se spominja prvega srečanja s postavnim poslovnežem. A četudi so se ji zatresla tla pod nogami, vseeno ni vedela, kako pomemben del njenega življenja bo postal. Postal je njen ljubimec, najboljši prijatelj, življenjski sopotnik in pred devetimi leti tudi oče njenega prvorojenca Georgea. Ki mu je tri leta pozneje sledil bratec Philipe in pred tremi leti še najmlajši Edward.
Recepta za trajno in srečno ljubezen nima. Kajti čeprav jo sama živi že 15 let, je še vedno uganka, kako jima z Gregorijem uspeva ohranjati družinsko idilo. »To je še vedno nerešljiva uganka. Verjetno gre, vsaj pri naju, za posebno kemijo. Majhne stvari in majhne besede ob pomembnih trenutkih. Svoje pa je verjetno pridalo tudi dejstvo, da se ne vidiva vsak dan. Vselej, ko kam odhajam, mi zgolj reče, naj grem, saj imava ne nazadnje večnost. In takšno zagotovilo mi glasno pravi, da najino razmerje ni muha enodnevnica,« je povedala zapeljiva blondinka, ki pa kljub njuni usklajenost ni razmišljala o zakonu. »Nisem goreča zagovornica zakona. V razmerju je namreč pomembno, da se to razvija, zakon pa zaustavi napredovanje in razvijanje ljubezni,« je dejala po treh letih njune zveze. In nadaljevala, da je precej »neodvisno dekle, ki ji je samota všeč. Pravzaprav sem skoraj kot mačka – všeč mi je, ko me kdo ljubkuje, a hkrati imam rada, da ta oseba odide. In se nato vrne.« A očitno ji je ljubljeni po vseh teh letih, ko sta si ustvarila družino, dokazal, da se vsak zakon ne konča podobno kot njen prvi. Da je zdaj sklenila požreti besedo in si vendar spet obleči belo poročno obleko.
.
