Na gledaliških odrih in filmskem platnu je neprekosljiva. Vselej brezhibna. S kraljevsko držo, iz katere veje samozavest, ki se ne ukloni ne pod težo bližajočega se 80. rojstnega dne ne pred tegobami pešajočega zdravja. Kajti medtem ko bi marsikdo pod bremeni, ki pestijo dame Judi Dench, klonil ali se vsaj poslovil od sveta sedme umetnosti, britanska igralka še nikakor ne namerava izpreči.
»Upokojitev je najbolj nevljudna beseda, kar jih obstaja,« je prepričana oskarjevka, katere zvezda sije z enakim žarom kot nekdaj. Kljub dejstvu, da zaradi pešajočega vida ne more več sama prebirati scenarijev. Niti prepoznati obrazov ljudi, s katerimi sodeluje.
Prebiranje scenarijev. Izvrsten spomin. Sposobnost vživljanja v filmski lik in bezanje čustev globoko iz svoje notranjosti. To so osnovni elementi, brez katerih igralcu ne more uspeti. In, seveda, prirojeni talent, ki je bil Denchevi položen v zibko in jo je pred skoraj petimi desetletji ustoličil kot eno najboljših angleških gledaliških igralk, nato pa jo ponesel še v Hollywood, kjer je postala ime, ki zagotavlja kakovost. Pred skoraj dvajsetimi leti, ko se je v filmsko zgodovino zapisala kot M, hladna šefica Jamesa Bonda, kot tudi še danes, saj ji je njen zadnji filmski projekt Philomena prinesel že sedmo nominacijo za oskarja. Četudi so jo v minulih letih začeli na cedilu puščati spomin in, morda še huje, oči. »Nočem se pritoževati, a ne bom lagala. Ni lahko. Ne morem več brati. Ne morem več slikati kot nekdaj. Poskušam gledati televizijo, kar pa je zelo težko. A mi vseeno nekako uspe,« je dejala legendarna igralka, ki se z omejitvami slabega vida spopada, kot se pač zna.
Usta na usta z zlato ribico Filmski sladokusci jo v prvi vrsti poznajo kot ledeno hladno kraljico ali nepopustljivo matriarhinjo, na obrazu katere se nasmešek skoraj nikoli ne izriše. Toda ko s sivolase zvezde odpade maska filmskih likov, na plan privre malce čudaška, ekscentrična dama in rešiteljica živali. Tudi če to pomeni poljubiti zlato ribico, ki bi brez njene pomoči že dvakrat zapustila ta svet. »Imam psa, dve mački in izjemno živahno zlato ribico, ki sem jo kar dvakrat vrnila v življenje. Že dvakrat sem ji dala umetno dihanje. Usta na usta.« Zaradi česar jo je z malce angleškega črnega humorja tudi poimenovala po bibličnem Lazarju, ki naj bi vstal od mrtvih. |
Težko bere scenarije
»Ker ne morem več sama brati scenarijev, to nekdo stori namesto mene. Običajno mi ga na glas prebira hči, agent ali kateri izmed prijateljev. Kar niti ni neprijetno, saj si lahko zgodbo odigravam v mislih.« Ko pa njeni bližnji nimajo časa, se besedila uči s pomočjo posnetka. In medtem ko bi marsikoga to morda zaustavilo, Judi njena starostna okvara rumene pege, ki je oteževala življenje že njeni materi, niti upočasni ne. Morda tud zato, ker je že od nekdaj uživala v poslušanju zgodb. »Ob tem se prebudi otrok v meni. Dejstvo, da te kdo obišče in ti nato pripoveduje pravljice in zgodbice, je namreč neizmerno mamljivo,« je še pridala zvezdnica, ki je že v mlajših letih, ko je svet še gledala brez pomoči drugih, raje poslušala scenarij kot pa se sama lotila branja.
Bogata kariera
Malokatera igralka se lahko pohvali s tolikšnim naborom nominacij za filmske in gledališke nagrade. A medtem ko je na oder prvič stopila že pri rosnih petih letih in nato osvojila odrske deske, se ji je svet filma vendar izmikal.
»Dejali so mi, da moj obraz ni primeren za veliko platno. A navsezadnje se je ženska lahko tedaj prebila v svet filma le z lepoto,« se hladne zavrnitve spominja oskarjevka, ki je nato v nasprotju z vsemi pričakovanji in skoraj petdeset let pozneje, pri svojih 63 letih, zakorakala na pot izjemne filmske kariere. Vse zaradi režiserja Harveyja Weinsteina, brez katerega, je prepričana, ji veliki met med igralsko elito ne bi nikoli uspel. In ki mu je svojo hvaležnost in prijateljstvo pokazala na edinstven način. Maskerka ji je na zadnjico z začasno tetovažo napisala njegovo ime, česar mu ni zgolj povedala, ampak kar pokazala. Na kosilu s filmskimi veljaki v razkošnem hotelu Four Seasons. »Še nikdar nisem videla moškega, ki bi mu bilo tako nerodno. In tega mu nikakor ne pustim pozabiti!«
