Danes je ena najbolj prepoznavnih lepotic zabavne industrije, ki je s svojimi bujnimi oblinami in rdečimi kodri omrežila oba spola, saj se moškim le ob misli nanjo začne v ustih nabirati slina, ženske pa so jo izglasovale za najbolj seksi zemljanko. A v čislih je nima le občinstvo, v katerem se je nabrala že legija skoraj obsedenih oboževalcev, temveč si je kot zapeljiva, greha vredna tajnica v seriji Oglaševalci prislužila tudi slavospeve kritikov in kar pet nominacij za emmmyja. To je Christina Hendricks danes, pri skoraj že dopolnjenih 40 letih. A če bi čas hitro zavrteli 26 let v preteklost, bi naleteli na drugačno podobo. Na drobno šolarko, ki so jo imeli njeni vrstniki za boksarsko vrečo, za tarčo ustrahovanja in zasmehovanja, kar so še podčrtali z mastnimi pljunki prezira.
Ustrahovali in pljuvali so jo
Šolski dnevi so lahko eno najlepših ali pa najhujših obdobij v življenju, zlasti za tiste, ki malce izstopajo iz množice. In Christina, ko je pri 13 letih vstopila v srednjo šolo Fairfax High, je iz množice pubertetniških, aknastih vrstnikov vsekakor izstopala. Odrasla oblačila, torbice in ličila so ji bili, odeti v hipijevska oblačila, zadnja briga. »V svetu, iz katerega sem prišla, so le matere nosile torbice. A dekleta, na katera sem naletela v novi šoli, so se vedla mnogo bolj uglajeno, vsa so se ličila in že imela spolne odnose. Sama nič od naštetega še nisem doživela ali storila,« se selitve iz rodnega mesteca v Fairfax, kamor jih je privedla očetova služba, spominja lepotica. Tam se je znašla v svojem šolskem peklu, v katerega je morala stopiti vsak dan, vsakokrat prežeta s strahom in solzami v kotičkih oči. »Kadar koli sem odšla do svoje šolske omarice, kjer sem hranila knjige, so tam sedeli sošolci. Nekateri so čepeli na omaricah in pljuvali name, drugi pa le navdušeno opazovali, vzklikali in jih spodbujali,« se groze iz šolskih klopi, ko so bili njeni dnevi prepojeni s solzami nemoči, spominja Hendricksova. Prezir in mržnja sta šla celo tako daleč, da so morali njeno omarico odstraniti in ji poiskati drugo.
Iz nemočne tarče v goth dekle
Vsakdo poskuša poiskati pot iz stiske na svoj način. Nekateri bi se zaradi ustrahovanja in nadlegovanja šolskih vrstnikov pogreznili sami vase. Spet drugi bi se morda divje vrgli v šport, da bi z novopridobljenimi mišicami lahko svoje zatiralce pognali v dir. Zapeljivka, ki se je v novem mestu znašla v samotni deželi brez prijateljev, pa si je nadela temačne bojne barve. Mehki rdečkasti kodri so izginili pod kratkimi črnimi in vijoličastimi prameni, telo pa je zavila v usnjeno jakno in si nataknila robustne škornje do kolen. Prisvojila si je črnino goth scene, zaradi česar so bili njeni starši prepričani, da si bo odtujila še tisto peščico ljudi, ki v njej niso videli le novinke, ki jo je nujno spraviti v jok. »Odvrnila sem jim le, da si ljudi, ki me zavračajo, niti ne želim za prijatelje. Ljudje, ki pretepajo druge ali pretepače spodbujajo, ne morejo biti prijatelji. Sovražila sem jih iz dna duše.« A iz zavračanja se je vendar razvilo nekaj dobrega. Kot osamljeni deklič je malce miru in utehe namreč našla v šolskem dramskem krožku, ki jo je usmeril na pravo pot. Na pot sedme umetnosti, čeprav se ji je na začetku vse zdelo le igra, prostočasni konjiček, ki nikakor ne more biti služba.
Dnevi ustrahovanja so že daleč za njo. Jokajočo najstnico in temačno upornico, ki je nihče ne razume, je zamenjala zapeljivka, ki jo poznajo že v skoraj vsakem kotičku sveta. In ki se je svojim najstniškim sovražnikom najslajše maščevala. Z lepim, dobrim življenjem.
