Najbolj iskana si je želela le umreti

Šteje jih komaj 22, pa vendar se je že znašla na seznamu najvplivnejših Londončanov. Pred dvema letoma je dobila naziv po spletu najbolj iskane osebnosti iz sveta mode, lani pa se je znašla v elitni skupini najvplivnejših Britancev, ki krojijo tekoče stoletje. A medtem ko je življenje Care Delevingne na papirju morda videti bleščeče, že sanjsko, se mlada lepotica v resnici bori z demoni, ki divjajo po njeni notranjosti. 
»O tem doslej še nikdar nisem odkrito spregovorila, četudi je to velik del mene. V nekem trenutku me je zajel velikanski val depresije, tesnobe in sovraštva do same sebe, ta čustva so bila tako boleča in vseobsegajoča, da bi z glavo najraje butala ob drevo. V upanju, da bi iz sebe tako pregnala bolečino,« je notranje borbe zdaj razodela lepotica, ki je izhod iz duševne stiske našla v zadajanju telesne bolečine. »Nikdar se nisem rezala z britvico, sem se pa praskala do krvi.«

Iz šole v industrijo

Rodila se je z zlato žlico v ustih, saj je privekala v premožno družino, kjer so bile velikanske, razkošne zabave in dirke s konji pravilo. Pa vendar njeno otroštvo nikakor ni bilo postlano z nežnimi cvetnimi lističi, saj je morala odrasti prej kot večina. Zaradi matere, ki se bori z odvisnostjo od heroina, je morala prevzeti vlogo staršev, ne hčerke, hkrati pa se je ob starejši sestri Poppy, ki je v nasprotju z njo v šoli blestela, počutila kot nerodna, neuka klada. Tako je počasi začela toniti v mrakobne vode samoprezira in samouničevanja. Kot rešilni obroč so ji vrgli antidepresive in ure pogovorov s terapevti, a ti ji niso znali priti do živega.

»Tedaj sem začela tudi kaditi marihuano. Veliko in pogosto, toda naj sem bila na drogah ali ne, v vsakem primeru sem bila zmešana. Najhuje pa je bilo, da sem se zavedala, da bi se morala prištevati med ljudi, rojene pod srečno zvezdo, a želela sem si le umreti. Kar je v meni zbudilo krivdo in še stopnjevalo čustva samoprezira. Znašla sem se v začaranem krogu.«

Šolo je pustila in po sestrinih stopinjah zakorakala v modno industrijo. Šele po letu dni okušanja manekenskega sveta je začela služiti in se ob sledenju navodilom in iz trpinčene najstnice spreminjala v robota. Pojavljala se je na snemanjih, zabavah in družabnih dogodkih, na katere jo je napotil agent, ter se ujela v kolesje, nad katerim ni imela nikakršnega nadzora.

»Vseskozi sem morala biti med ljudmi. Najlažje mi je bilo igrati, da se na zabavah zabavam, zaradi česar pa ti začne gniti notranjost,« pripoveduje manekenka, ki je z delom počasi in vsaj delno pobegnila pred depresijo. A ko se je končno začela bolje počutiti v svoji koži, je znova privrelo na dan. Ko se je v svetu mode že uveljavila, jo je spreletelo, da bi bilo najbolje vse končati. Za vselej. »Neki trenutek sem pakirala torbe, saj sem se naslednji dan odpravljala na počitnice, a že v naslednjem, ko sem v kovčke zlagala obleke, me je butnilo. Vse sem želela končati, imela sem dovolj. Zato sem morala tedaj pretehtati, ali imam raje sebe ali misel na smrt,« je izdala samomorilske misli, iz katerih jo je potegnil šele spomin na prijatelja, ki je malce prej umrl zaradi prevelikega odmerka heroina.

Odrešitev v
 filmu in ljubezni

Ime si je ustvarila na modnih brveh in pred objektivi modnih fotografov, toda glasba in film sta bila tista, ki sta jo rešila – vsaj tako meni sama. »Draž igre je, da poskušaš v svoj lik vnesti življenje, ga narediti resničnega, kar je popolno nasprotje manekenskemu poziranju, kjer je vse zlagano,« pravi o svoji dokaj novi karieri. Največ zaslug pa vseeno pripisuje ljubezni. »Večinoma se lahko za to, da sem v zadnjem času srečna in zadovoljna sama s seboj, zahvalim zaljubljenosti v dekle Annie Clarke. In da to izrečem na glas, je skoraj kot čudež!«

Dolga leta je potrebovala, da je sprejela svojo spolno usmerjenost, misel na homoseksualnost jo je plašila že kot majhno deklico. »Dolgo sem potrebovala, da sem sprejela to dejstvo, dokler se pri 20 nisem prvič zaljubila v dekle in se zavedla, da moram to sprejeti.«

Ne zavrača pa možnosti, da bo ljubezen morda nekoč našla tudi z moškim. »Če bom kdaj našla moškega, v katerega se bom lahko zaljubila, bi se z njim rada poročila in z njim imela otroke. In to me na smrt plaši, saj sem dokaj utrgana in me je groza, da bi odkorakal od mene, ko bi me enkrat resnično spoznal.«