Nihče ne more ubežati skrbem. Celo tisti, ki so imeli srečo, da so našli družinsko srečo in zadovoljstvo v poklicu, ki jih ne navdaja le s strastjo, temveč jim tudi izdatno polni denarnice, da si lahko privoščijo skoraj vse. »Vsakdo ima skrbi, takšne ali drugačne,« je prepričan hollywoodski zvezdnik Kevin Bacon, ki ga že skoraj 30 let greje ljubezen stanovske kolegice Kyre Sedgwick, z več kot 60 filmi pa je večne sledi pustil tudi v zakladnici sedme umetnosti. A čeprav se zaveda, da je bil rojen pod srečno zvezdo in je hvaležen za vse, kar mu je namenila usoda, ga vendar že tri desetletja spremlja tudi občutek dušeče tesnobnosti s spremljajočimi napadi panike. Vse od tistega dne, ko je izvedel, da se njegova mama bori z rakom – in nato je leta 1991 umrla. Tedaj je prvič doživel grozo paničnega napada, sredi natrpane newyorške ulice, pod težo katere je klecnil in kot je dolg in širok padel po asfaltnem pločniku.
Kot močan potres
Ni hotel biti v senci očeta, priznanega urbanista Edmunda Bacona. Kot njegov oče je že od mladih nog hlepel po priznanju in slavi, kar ga je usmerilo na igralsko pot. Že leta 1984, ko jih je štel 26, je z uspešnico Footloose zadel žebljico na glavico. A namesto da bi se sončil v slavi in začel nizati uspeh za uspehom, se mu je zazdelo, da je že hitro zašel v slepo ulico in so dnevi njegove slave mimo. Posebno ko je sprejel vlogo v znanstvenofantastični grozljivki Drhtenje, po njegovih besedah filmu s črvi. Povrhu je takrat začelo kliti seme njegove ljubezni s Kyro, mami pa so zdravniki odkrili smrtonosno bolezen. In skupek vsega je bilo več, kot je njegova duševnost še lahko prenesla, v paničnem krču je pristal na tleh newyorške ulice. Srhljiv občutek, ki ga je primerjal s tresenjem ob potresu magnitude 3,6 in ga je nato prevedel v ritem in melodijo. »Napisal sem skladbo Shaking (Tresenje) o potresu v južni Kaliforniji. A vse je le metafora za paniko.«
Notranje stiske preliva v glasbo
Prva strast sicer velja sedmi umetnosti, a že leta 1995 sta z bratom Michaelom ustanovila folk rock duo The Bacon Brothers, za zvezdnika skoraj ventil za notranje boje. Vse od tistega prvega srečanja s paniko se napadi namreč občasno vračajo, Bacon pa je našel orodje, s katerim se proti temu lahko bojuje. Glasba. Pisanje skladb, v katere prelije vse, kar brbota v njem. »Pisanje pesmi je izjemno terapevtsko. Kot če bi moj terapevt odšel na dopust in ne bi imel več nikogar, komur bi lahko brez predsodkov izlil dušo – tedaj bi zagrabil kitaro in ob brenkanju pripovedoval, kaj me muči. V pesmi vselej prelivam izjemno osebne tematike.« Tako ni prepeval le o potresu, prispodobi za njegovo tesnobnost, temveč tudi o smrti očeta in strahu, da bi izgubil koga bližnjega.
Prejemnik zlatega globusa brez sramu priznava, da je hrepenel po slavi. In, posledično, denarju. »Pokažite mi igralca, ki trdi, da ga slava ne zanima, in pokazali boste na lažnivca. Pozneje sicer spoznaš, da te žene več kot le slava, denar in pozornost deklet, a tisto, kar nas vse spravi na to pot, tudi mene, je želja po prepoznavnosti,« iskreno govori. Čeprav je, ko se mu je želja izpolnila, hkrati spoznal, da je uresničitev želja lahko dvorezni meč. Tudi dejstvo, da ga prepoznajo na vsakem koraku, je lahko, vsaj včasih, sprožilec, da v prsih začuti kepo tesnobe. »Hvaležen sem za vse, kar mi je igra dala. A vendar – včasih si želim, da bi lahko odšel na sprehod kot vsak drug anonimen obraz.«
.
