Moža zapustila zaradi prijateljice

Z nepričakovano ljubeznijo do Joseja Nunesa, ki ga je spoznala na Baliju po večmesečnem potovanju, ni osvojila le sveta literature, ampak se je njena zgodba, ujeta med platnice uspešnice Jej, moli, ljubi, usedla tudi v srca filmarjev, ki so jo prenesli na veliko platno. A čeprav je Elizabeth Gilbert ljubezen do izbranca nato opevala še v drugi knjigi, je ves ta čas živela v zmoti. Narobe je razbrala pretanjeni jezik svojega srca, ki je v resnici vseskozi utripalo za njeno vzornico, zaupnico in najboljšo prijateljico Rayyo Elias.

Po 15 letih prijateljstva ljubezen

Živela je za romanco in zapeljevanje. V iskanju čustvene izpolnitve je skakala iz enega razmerja v drugo, z morda le enim dnem predaha. »Zapeljevanja nisem jemala kot šport. Bilo je skoraj nujnost,« se je razgovorila o mlajših letih, ko je čustva drugih potrebovala kot hrano. Dokler se ni predala Michaelu Cooperju in si z njim leta 1994 izmenjala poročnih zaobljub. Osem let pozneje se je končalo z ločitvijo, Gilbertova pa je, tudi v iskanju same sebe, odšla na popotovanje po Italiji, Indiji in Indoneziji, kar je nato popisala v knjigi, tudi kako je vnovič našla ljubezen. Svojega knjižnega Felipeja, svojega Joseja, čeprav se je tudi ta ljubezen, za katero je menila, da je prava in resnična, izkazala za utvaro. »Dvanajst let je bil moj zvesti spremljevalec, skupaj sva preživela čudovite trenutke. Razhajava se kot prijatelja,« je sporočila letošnje poletje, toda razloge, ki so privedli do ločitve, zadržala zase. A se je zdaj odločila obrniti nov list, novo poglavje svojega življenja pa želi spisati čiste vesti in mirnega srca. »Pretvarjati se in se skrivati je ponižujoče in me ni vredno. Zaradi skrivalnic se prelahko zmedeš, oslabi te kot človeka, hkrati pa je še najbolj podobno garaštvu. In te igrice se ne grem več,« je zdaj zapisala pisateljica, odločena, da svetu nalije čistega vina. Izpove svojo globoko ljubezen do ženske, s katero jo je 15 let povezovalo najiskrenejše prijateljstvo in zaradi katere je zakonu s Josejem spisala ločitveni epilog.

Rak jo razžira

Včasih je žal potrebna bližina smrti, da prepoznaš resnico. Kajti medtem ko je Elizabeth v Rayyi dolga leta videla le prijateljico in zaupnico, jo je, ko je izvedela, da so prijateljici dnevi šteti, prestrelilo kot strela z jasnega. »Ljubim jo! Zaljubljena sem vanjo! Te resnice ne morem več zanikati. Niti nimam več časa, da jo zanikam.« Kajti resnico svojih čustev je uvidela na dan, ko so Rayyi diagnosticirali raka na slinavki in jetrih. V zadnjem stadiju, brez rešitve. »V trenutku, ko sem prejela to vest, sem odpovedala vse načrte in oddivjala k njej. In vse od tedaj sem ob njeni strani,« pripoveduje. »V dneh in tednih, ki so sledili njeni diagnozi, se je v mojem srcu in mislih nekaj premaknilo. Smrt – ali pa le misel nanjo – je kot katalizator. Tedaj izgine vse, kar ni bilo resnično in pomembno, obstaneš sam z resnico. In tedaj sem vedela, da jo ljubim. Misel, da bi le sedela ob njeni bolnišnični postelji, jo držala za roko in zgolj nemo opazovala, kako polzi stran, izginja, ne da bi ji prej razkrila svoja resnična čustva, zame ni bila ve?? opcija. Misel na to je bila neznosna.«

Njuni ljubezni so dnevi šteti. Zaradi česar sta se odločili, da ne bosta zavrgli niti enega samega trenutka več. »Če ste se spraševali, v tem tiči razlog ločitve. Kajti Rayya in jaz sva skupaj. Par. Globoko jo ljubim in ona mene. Z njo hodim po tej rakavi poti, a ne več kot prijateljica, ampak kot življenjska sopotnica. In lahko rečem, da sem tam, kjer bi že vseskozi morala biti, in delam to, kar moram, si želim in kar mi je bilo usojeno.«