Kritiki so bili navdušeni. Akademija jo je nominirala za oskarja. Ampak zdaj jo čaka nova vrsta slave. Taka, ki jo poznajo igralci iz Somraka ali Harryja Potterja. Dobila je namreč glavno vlogo v prvem filmu iz serije knjig Igre lakote. Ko smo se z mlado Jennifer Lawrence srečali v hotelu Four Seasons na Beverly Hillsu, je priznala, da se spremembe kar malo boji.
Film oziroma trilogijo spremljata velik pomp in veliko pričakovanje. Ste pripravljeni na to?
Pripravljena sem, kolikor sem lahko. To je ena tistih redkih vlog, pri kateri od tiste sekunde, ko rečeš ja, do takrat, ko se zgodi, nekako veš, kako bo – tako da sem imela deset mesecev časa, da se pripravim na to. Zato se mi zdi, da bolj pripravljena ne bom nikoli.
Se bojite?
Ja, se – ker imam rada svoje življenje in vem, da se bo spremenilo. Ne vem, ali na bolje ali na slabše, in ne vem, kaj točno se bo zgodilo. Bojim se, da se bodo spremenile stvari v moji zasebnosti, ki jih imam še posebej rada. Slava in kariera sta sicer pri dnu seznama mojih prioritet in bojim se, da bosta vplivali na stvari, ki so na vrhu tega seznama.
Slavo ste vsaj malo že okusili, ko ste bili nominirani za oskarja za film Na sledi očetu …
Ja, nedvomno sem zdaj bolj zaposlena. Že nominacija za oskarja včasih naredi čudež v človekovi karieri. Zdaj pa še to. Veliko bolj sem zaposlena, v branje dobivam veliko več scenarijev, ampak osebno se ni spremenilo nič. No, saj mi sledijo in me fotografirajo, kar je nekaj novega v mojem življenju, ampak razen tega se ni spremenilo nič.
Kaj se vam zdi, da je v vas, da ste dobili vlogo močne ženske tako v Igrah lakote kot v filmu Na sledi očetu?
Ne vem. Pogovarjala sem se z Jodie Foster in mi je rekla, da se bom, ko bom starejša, ozrla nazaj na svoje izbire in bom videla nekakšno povezavo oziroma bom razumela, zakaj sem v tistem trenutku izbrala tisti film. Ne vem, zakaj kar naprej igram materinske divje
ženske (smeh). Ne vem, morda ima kaj opraviti z vevericami ali drevesi. Hočem reči, všeč so mi močni karakterji, všeč so mi karakterji, ki nekje začnejo in so na koncu drugačni. Karakterji, ki grejo od začetka skozi sredino na konec. Rada imam dobre scenarije, rada imam dobre režiserje in ta film ima oboje, tako da se bom morda nekoč, ko bom starejša, ozrla nazaj in doživela nekakšno spoznanje, zakaj sem izbrala toliko materinskih divjih žensk.
Kako dobro bi se znašli v divjini?
Še tega ne vem, kako bi tu našla vodo. Morala sem prositi svojega piarovca, da mi jo priskrbi (smeh). In to je dobesedno edini način, ki ga poznam, kako priti do vode. Ne, moje spretnosti preživetja v divjini so zelo skromne. Ravno sem naročila kosilo, in če ne bo prišlo do mene, ne vem, kako bom jedla.
Kako pa se spopadate z ovirami v svojem življenju?
Rada mislim o sebi, da sem pogumna – čeprav, iskreno, moje ovire so bile: naj delam ta film in postanem slavna ali ta film in ne postanem slavna. Ampak rada si mislim, da sem šla skozi vse pogumno, preprosto že zato, ker če nisem, pomeni, da sem mevža.
Imate ta nagon lovca?
Rekla bom, da verjetno ne. Pravzaprav praktično nimam nobenih spretnosti, nisem niti preveč koordinirana oseba. Sem precej nerodna. Če bi morala na primer slediti divjadi, ne bi trajalo prav dolgo. Mislim, da bi glasno pohodila kaj ali pa na primer padla.
Uživate v fizičnih vajah?
Mislim, da še nisem vriskala nad tem, da sem v telovadnici. Ljudje, ki so taki, me spravljajo ob živce. Taki »mojbog, komaj čakam, da grem na fitnes« (smeh). Ampak v bistvu uživam. Vedno sem srečnejša, ko sem v dobri formi, ko treniram za kaj, ampak kadar počnem kaj takega, mora to biti nujno zunaj, v naravi, sem namreč »fitnesfob«. Rada sem aktivna, a ko ves zasopel tečeš v hrib, takrat ne bom rekla, kako se zabavam.
Kako ste se počutili, ko je bilo na snemanju okoli vas toliko hrane?
Tako ogromna količina hrane je na filmu sicer videti dobro, v resnici pa je bilo precej neprijetno: hrana se tam valja ves dan, tako da te ravno ne mika. Poleg tega so bile pri prvem obedu ribe in je celo prizorišče smrdelo po njih, tako da se mi res ni bilo treba posebej premagovati glede hrane. Sicer pa sem morala za film kar naprej tekati in trenirati, tako da mi ni bilo treba stradati tako močno, kot si ljudje predstavljajo. Hkrati pa, če si lačen, ne moreš res dobro igrati, ker si ves slaboten. Veliko raje bi pogledala ta film in rekla: res sem malo okrogla, a na igro nimam pripomb, kakor da bi bila vsa vitka in koščena in se ne bi povezala z vlogo.
Kaj bi radi jedli za svoj zadnji obrok?
Zdi se mi, da je toliko stvari, ki bi jih lahko imenovala svoja najljubša hrana. Ampak medtem ko smo snemali, me je za rojstni dan poklical Lenny Kravitz in mi rekel: Vem, da so edine stvari, za katere ti je mar, šale o prdcih in hrana – tako da ti dam svojega osebnega kuharja, da ti danes naredi kar koli, dobesedno kar koli na svetu. In jaz sem izbrala rižoto z ocvrtim piščancem (smeh). Rada imam toliko stvari: rezance, špagete bolognese, lazanjo, pico, tacos, burgerje, rebrca, milijon stvari mi pade na pamet. Ampak ko so me vprašali za kar koli, sem rekla rižota s piščancem, tako da verjetno rižoto s piščancem.
Kaj je sporočilo Iger lakote?
Mislim, da je razlog, da se knjiga ljudi tako dotakne, to, da gre za grozljiv pogled na človeštvo. Živimo v svetu, ki je obseden z resničnostno televizijo, človeško tragedijo uporabljamo za razvedrilo in čedalje manj stvari nas še lahko šokira. Vsako naslednjo generacijo je teže šokirati, zato ves čas hočemo še več. Živimo v svetu, kjer se zgodovina v resnici ponavlja. Imeli smo rimske gladiatorje, ki so se pobijali v areni, in to je bila za ljudi najvišja oblika zabave. In še vedno živimo v svetu, kjer nekatere vlade ločujejo svoja ljudstva, kjer jih stradajo, da so prešibki, da bi se uprli.
Ste si močno želeli te vloge?
Prebrala sem knjige in bila res navdušena nad njimi. Če sem čisto iskrena: ko sem prvič slišala za film, sem si rekla, no, super, pa bodo uničili še eno odlično serijo knjig. Ampak potem, ko sem se srečala z režiserjem Garryjem Rossom in videla, kako odličen je, da razume, da ne gre za nevarno mrho ali superjunakinjo, ampak da gre za žalostno zgodbo o dekletu, sem vedela, da bodo filmi dobri. Vsa ekipa, vsi producenti pri Lionsgate smo verjeli v to, kar je napisala Suzanne Collins, in smo hoteli iz tega narediti nekaj res najboljšega. Šla sem na avdicijo, in ko so mi ponudili vlogo, res ni bilo treba razmišljati. Minuto sem potrebovala, da sem se odločila, da je to to, da tega kasneje ne bom obžalovala.
Kje ste odraščali in kdaj ste se odločili za igralstvo?
Odrasla sem v Louisvillu, Kentucky. Ko sem bila stara 14 let, sem šla na počitnice v New York, kjer so me odkrili, ali kakor koli bi že temu rekli. Potem sem dobila svoj prvi scenarij in vem, da zveni neumno, ampak začutila sem, da je to natančno to, kar naj bi počela. Všeč mi je bilo in vedela sem, da bi lahko bila dobra v tem, tako da sem potem, ko sem se vrnila v Kentucky, čisto vsak dan prosila starše, če bi mi naslednje poletje dovolili, da bi šla in to poskusila. Starši so ves čas govorili ne, potem pa sta starejša brata rekla: Glejta, vedno sta potovala z nama zaradi športa, to bi naredila, če bi šlo za bejzbol ali nogomet, in to je pač njen šport, dajta ji to možnost, ki bi jo dala tudi nama. In potem sta privolila. In pričakovala, da mi ne bo uspelo, da se bom vrnila in bo spet vse po starem, ampak potem so me z letalom odpeljali v Los Angeles – in začelo se je.
Kaj je najpogumnejša stvar, ki ste jo naredili v življenju?
Skočila s padalom? Je to pogumno? Ne ravno. Ima kar dobro povprečje preživelih. Šla sem se tudi potapljat z morskimi psi in na ribolov s harpuno, ampak to ni nevarno, razen če te kdo drug ustreli …
Česa se veselite v naslednjem filmu?
Veselim se, da se naslednja filma spremenita v nekakšne vojne filme, da ona postane kot kakšna Ivana Orleanska, da postane simbol, da se vsi uprejo, to da sta filma rahlo politično-vojna filma.
Ste na splošno optimistični ali pesimistični glede prihodnosti?
Niti pesimistična niti optimistična. Imam upanje. Upam, da bo naša naslednja generacija znala popraviti naše napake. Upam, da bomo imeli nekaj pametnih idej, tako da sem v glavnem – upajoča.
