Monaška knežja hiša užaljeno zavrača film

Otroci legendarne hollywoodske dive Grace Kelly in poznejše monaške kneginje Gracie Patricie, ki je leta 1982 umrla po avtomobilski nesreči na nevarni zgornji korniši (z njo je bila v vozilu mlajša hči Stephanie), ogorčeno opozarjajo, da je film ob odprtju letošnjega canskega festivala izmišljotina, iz protesta pa se nihče z dvora ni udeležil svečanega odprtja prireditve, ki letos vsekakor ponuja manj glamurja in znanih gostov.

Monaški dvor celo razmišlja o tožbi, saj naj bi film Grace Monaška v zanimivi in nenavadni življenjski zgodbi preveč izkrivljal biografska dejstva. Gre za senzacionalizem in željo po zaslužku, o primernosti igralke, Avstralke Nicole Kidman, (še) niso spregovorili. Iz tiskovnega urada kneževine so še sporočili, da filma francoskega režiserja Oliviera Dahana ni moč šteti med biografije, ker avtor ni upošteval pripomb, popravkov in nasvetov družine Grimaldi in je svojevoljno posegel tudi v zgodovinska dejstva.

Ovila generala, zavrnila režiserja

Knez Albert II. ter njegovi sestri Caroline in Stephanie so prepričani, da gre za neupravičeno in nepotrebno poudarjanje glamurja in izmišljena dejstva povojnega vzpona kneževine. Mala kneževina na sloviti francoski Azurni obali je takrat resda bila bitko za obstoj, med reševalci je bil tudi grški ladjar Aristotel Onassis, ki je imel veliko zaslug za usodno srečanje ameriške filmske ikone in obubožanega kneza Rainiera III., ki ga v filmu igra Tim Roth. Mlada zvezdnica, ki je podpisala ponižujočo predporočno pogodbo, njen oče pa plačal doto milijon dolarjev, kar takrat ni bil mačji kašelj, se je kmalu izkazala za spretno pogajalko in diplomatko, krmarila je med svojo družinsko vlogo in ohranjanjem državne neodvisnosti: trmastega francoskega predsednika, junaka iz druge svetovne vojne Charlesa De Gaulla, je prepričala, da se je Francija odpovedala za kneževino uničujočim davkom. Kljub zaslugam ali zavoljo njih ji konservativni dvor ni dovolil, da bi se še odzvala Hollywoodu, kamor jo je vztrajno vabil neustavljivi občudovalec Alfred Hitchcock.

S filmom je po pisanju časopisa Variety nezadovoljen tudi ameriški producent Harvey Weinstein, ki znova razmišlja o njegovem umiku z ameriškega tržišča. Predvajanje Grace Monaške je, preden se je film marca le znašel na velikih platnih, dvakrat preložil. Izdelek o nenavadni ljubezenski zgodbi razdvaja z dvema verzijama – hollywoodsko glamurozno zgodbo in umetniško samosvojim videnjem avtorske svobode.

Eno leto življenja v zlati kletki

Zgodba se je začela v Cannesu pred šestimi desetletji, usodni dan je bil 6. maj 1955, ko sta se princ in igralka srečala na opojno dehtečem mediteranskem vrtu knežje palače. Na pobudo hollywoodskih strategov in ilustrirane francoske revije Paris Match je Kellyjeva tega leta prišla na festival predstavit danes skoraj pozabljeni film Podeželanka, pet tednov prej je za glavno vlogo v njem prejela oskarja. Tudi leto prej je bila na Azurni obali, takrat sta s Caryjem Grantom snemala Hitchcockovo mojstrovino Nad strehami Nice (To Catch a Thief). V daljavi (kakšnih 50 kilometrov) je občudovala palačo na pečini nad morjem z bujnimi vrtovi. Leta zatem jo je torej mladi knez v spremstvu fotografov popeljal skozi ta park, še leto pozneje je v monaški zaliv priplula ameriška čezoceanka United States s hollywoodskim dvorom in sta se vzela. Amelov scenarij in Dahanov film se začenja pet let pozneje, ko je v zlati kletki ujeti kneginji Hitch leta 1961 ponudil glavno vlogo v filmu Marnie, konča pa se, ko je 18. julija 1962 dokončno odklonila vrnitev v Hollywood oziroma natančneje devet dni zatem na znamenitem plesu vrtnic, ki je zaključna scena filma.

Govor, ki ga ni bilo

Seveda se de Gaulle poleti 1962 ni udeležil tega plesa in tudi kneginja tam ni imela pomembnega, celo usodnega političnega govora, ki je razorožil vojnega veterana. Res pa je, da sta se kneževina in Francija leta 1963 le zedinili glede statusa in davkov za podjetnike zasebnike kneževine na francoskem ozemlju. Režiser Dahan je Cannesu kot svetovno premiero ponudil svojo verzijo, ne da bi se o tem dogovoril z ameriškim producentom. Ta menda spet razmišlja o umiku filma z ameriškega trga, v evropske kinematografe pa Grace Monaška prihaja takoj po canski premieri.

Monaški dvor je znameniti filmski festival v Cannesu doslej blokiral le enkrat: to sta bila prav zakonca Grimaldi leta 1962, ko se konča filmska zgodba Grace Monaške. Takrat je šlo za pravo politiko, za omenjeni davčni spor med Francijo in Monakom. Letošnji festival bo trajal do 25. maja, v glavnem tekmovalnem programu se bo zvrstilo 18 filmov, predsednica mednarodne žirije je novozelandska avtorica filma Klavir, režiserka Jane Campion. Na festivalu s filmoma sodelujeta Sonja Prosenc in Vinko Mödendorfer ter še avtorji štirih dokumentarcev.