Mojster grozljivk
 izgubil boj z rakom

Ko je v nedeljo popoldne završala novica, da je Wes Craven v 77. letu izgubil boj z rakom na možganih, je igralka Rose McGowan, ob katere krikih so se občinstvu med filmom Krik lasje postavljali pokonci, prekrižala prste in čakala na nepričakovan, pretresljiv preobrat. Na preobrat, podoben tistim, s katerim je Craven navduševal ljubitelje grozljivk. A ga ni bilo od nikoder. Po treh letih pešajočega zdravja se je namreč poslovil virtuoz grozljivk, ki mu je akademija za znanstvenofantastične, grozljive in fantazijske filme podelila nagrado za življenjsko delo.

Alfreda Hitchcocka povezujemo s trilerji in psihološkim suspenzom. Sergia Leoneja s špageti vesterni. Ime Wesa Cravena, čigar lik morilca otrok Freddyja Kruegerja še vedno ne pusti spati, pa bo za vselej povezano z grozljivkami in slasherji. Kajti četudi se je hotel mojster grozljivk prebiti iz okvirov krvave groze, ki jo je začrtal na novo, je nato vendar sprejel status prvega moža slasherjev. »Včasih se boriš proti temu, kar si in kar počneš. A na neki točki vendar sprejmeš, da si v tem, kar počneš, dober. Priznal sem si, da ljudje v mojem delu uživajo in da sem na kinematografiji pustil pečat. Kakršen koli že je,« je pred petimi leti dejal ameriški pisec in režiser, ki pa se mu v najzgodnejših letih verjetno ni niti sanjalo, kaj mu je namenila usoda. Odraščal je v konservativni baptistični družini, gledanje filmov pa je bilo v očeh njegovih staršev skoraj že podobno izvirnemu grehu, zaradi česar so bili tovrstni užitki mlademu Wesu strogo prepovedani in povsem neznani. In ko je po koncu študija filozofije pridobil naziv profesorja, je bil prepričan, da mu je namenjeno umirjeno akademsko življenje. Ko je prišel preobrat.

Vsega je bilo krivo lokalno gledališče

Lokalno gledališče je bilo tisto, kjer se je Craven, tedaj profesor družboslovnih znanosti, zaljubil v sedmo umetnost in skoraj brez premisleka z začrtane akademske poti zavil na pot ustvarjanja filmov. Pod psevdonimom je začel pisati in režirati pornografske filme, a čeprav je že hitro presedlal v krvavi žanr, s katerim si je prislužil nesmrtnost, je v njem še vedno živela težnja po premikanju meja še sprejemljivega, šokiranju in burjenju duhov. Kar je pokazal tudi z grozljivim režijskim prvencem The Last House on the Left (Zadnja hiša na levi), ki so ga zaradi skrajnega sadizma in nasilja marsikod prepovedali ali vsaj cenzurirali. »O režiji tedaj nisem vedel še ničesar. V preteklem letu ali dveh sem se naučil le osnov, obdan pa sem bil z ustvarjalci dokumentarnih filmov, zato sem tudi snemanje svojega filma zastavil kot snemanje dokumentarca.« In to je očitno padlo na plodna tla, že nekaj let pozneje pa se je s kultnim filmom Mora v Ulici brestov dokončno zapisal v zgodovino kot legenda in mož številka ena filmske grozljivke.

V štirih desetletjih je filmsko zakladnico obogatil za precej klasik, od filmov Zadnja hiša na levi, Hribi imajo oči (The hills have eyes) in Swamp thing do seveda najbolj odmevnih franšiz More v Ulici brestov in Krika. Prvega iz serije o morilcu otrok, ki se je v njihove sanje priplazil z ožganim obrazom, črtastim puloverjem in dolgimi, kot britev ostrimi in krvoločnimi kremplji je leta 1984 posnel za manj kot dva milijona dolarjev, v blagajne jih je prinesel 25, v naslednjih petih letih pa so nastala še štiri nadaljevanja, ki so v kinematografe privlačila množice, željne krikov, strahu in groze ter neprespanih noči.

»V svojem delu bo živel večno,« je po njegovem slovesu dejal producent Bob Weinstein, sodobni ustvarjalec grozljivk Jason Blum, ki je sodeloval tudi pri megauspešni franšizi Paranormalno in srh vzbujajočem filmu Zakleti, pa o Cravenu govori kot o pionirju na svojem področju. »Zapustil je filme, ki prestrašijo do obisti in ki so hkrati nabiti s pomenom. Ustvariti tak film je izjemno težko že enkrat ali dvakrat, toda Wesu je to uspevalo kot po tekočem traku, kar je že skoraj nemogoče.« Morda tudi zato, ker se nikdar ni zatekal k cenenim trikom, ampak je vsakokrat potoval v kolektivno nezavedno in se poigraval z njim. »Psihotično vedenje, ubijalski bes ali obsedenost niso del našega razumskega zavedanja in v tičijo v nezavednem. Nagovorijo najbolj prvobitna človeška čustva in zaznave,« je povedal oče slasherjev, prepričan, da ljudje niso požirali njegovih filmov le zato, ker bi se hoteli prestrašiti. »Ljudi je namreč že strah.«