Najhuje je obžalovati. A medtem ko je Mickeyja Rooneyja – ki se je bleščal med najsvetlejšimi zvezdami zlate dobe Hollywooda, se povzpel na prestol najbolje plačanih zvezdnikov in zasenčil celo najbolj zveneča imena v zgodovini filma, med drugim Clarka Gabla in Spencerja Tracyja, vmes zdrsnil v brezno bankrota, a se nato vrnil med filmske velikane – premetavalo po življenjskem vrtiljaku, ga črv obžalovanja nikdar ni glodal. »Ne obžalujem ničesar, kar sem kdaj storil. Želim si le, da bi lahko naredil še več,« je namreč dejal legendarni zvezdnik, čigar filmska kariera se je raztezala prek devet desetletij. Zaradi česar je lahko predvčerajšnjim v 93. letu starosti verjetno mirno zaprl oči in se poslovil. Četudi smrt zanj nikakor ni končna postaja, saj bo na krilih bogate filmske zapuščine živel večno.
Deček, ki je daljnega leta 1920 privekal na svet kot Joseph Yule Jr., je kljub skromnim manj kot 160 centimetrom višine omrežil svet. V na pogled drobnem moškem se je namreč skrivala sila, skoraj večja kot življenje, saj je že kot dobro leto star kratkohlačnik, z orglicami okoli vratu, prihlačal na oder burleske, v kateri sta sijala njegova mama in oče. In spoznal, da se mu zabavljaštvo pretaka v krvi. Igra, petje, ples, igranje klavirja ali bobnanje, nič ni bilo prevelik zalogaj za Rooneyja, ki je že kot deček osvojil sposobnost joka na ukaz. Veščina, pri kateri se mora marsikateri težkokategornik sedme umetnosti zateči po malce pomoči, a legendarnemu igralcu, ki si je pri 14 letih že nadel odrsko ime, pod katerim ga danes pozna ves svet, nikdar ni povzročala preglavic.
Rooneyjeva legenda se je začela pisati že v dobi nemega filma
Ko pa je pri 17 letih v seriji filmov o fantih Hardey stopil v čevlje Andyja Hardyja, ga je njegov televizijski alter ego izstrelil v stratosfero hollywoodskih velikanov in le malokdo, če sploh kdo, je v 30. in 40. letih prejšnjega stoletja privabljal množice v kino kot prav on. A četudi se je v dolgi karieri, ovenčani z dvema častnima oskarjema, emmyjem in dvema zlatima globusoma, pojavil v več kot 300 filmih in serijah ter ga je Laurence Olivier, dvanajstkratni nominiranec za oskarja, označil za »največjega igralca, kar jih je kdaj prišlo iz Amerike«, mu je na spolzkih tleh izmuzljive slave vendar spodrsnilo, da je moral leta 1962 razglasiti bankrot. A ga to ni zaustavilo. Uspela mu je namreč vrnitev, od filmske kamere pa se ni poslovil skoraj do smrti. Še pred sedmimi leti je namreč nastopil ob Benu Stillerju v komediji Noč v muzeju, se pred slabimi tremi leti pojavil v filmu o Muppetkih, predlani pa zavzel oder v dokumentarnem filmu Last will and embezzlement (Poslednja volja in poneverba) o finančnem izkoriščanju starejših. Za katerega je lahko črpal kar iz lastnih izkušenj, saj je v jeseni življenja postal nemočna tarča zlorabe družinskih članov. Pastorek Christopher Aber, sin iz prvega zakona igralčeve zadnje žene, ki je zadnjih nekaj let upravljal zvezdnikovo premoženje, ga je namreč okradel za dobra dva milijona in pol.
Ni bil postaven kot Clarke Gable. Ni izžareval surove moškosti kot John Wayne. Pa vendar je iz miniaturnega zvezdnika sevala karizma, ki se ji ženske niso mogle upreti. Pred oltar je namreč zakorakal kar osemkrat, med drugim tudi s filmsko fatalko Avo Gardner. »Poroči se zgodaj zjutraj, saj tako, če se zakon ne obnese, nisi zapravil celega dne,« je bilo njegovo vodilo. A medtem ko mu je sedem zakonov resnično splavalo po vodi, je pri zrelih 58 letih spoznal Jan Chamberlain, ženo številka osem, ki je to ostala vse do njegovega poslednjega dne. In kot je bila plodovita njegova kariera, tako bogata je bila tudi njegova zasebnost, saj je zaplodil devet otrok, devetnajstkrat postal dedek in večkrat pradedek.
