Se spomnite Roberta de Nira in Daniela Daya Lewisa, kraljev igralskih metamorfoz? Spoznajte novega kralja: Christiana Bala. Britanski igralec s hollywoodsko kariero in eden najslavnejših sinov Walesa je nepredvidljiv in brezkompromisen. Najprej je za vlogo v Machinistu shujšal na 44 kilogramov, nato si je za vlogo v Batmanu pridobil za 50 kilogramov mišic. Enkrat je urbani psihopat v Ameriškem psihu, drugič kavboj v 3:10 za Yumo. V Berlinu pa smo se prepričali, da je v resnici prijeten fant, dober sogovornik, kulturen, šarmanten in postaven na pogled. Vemo, da na internetu lahko najdemo zvočne posnetke, na katerih ne zveni nič od tega. A morda to ni čudno. Komu pa bo počil film, če ne tako brezkompromisnemu igralcu.
Že več let imate uspešno kariero, vloga Batmana pa je utrdila vaš status svetovnega zvezdnika. Ste osebno zadovoljni s svojo kariero?
Sem, ker vem, koliko je na svetu nadarjenih igralcev in kako pomembna pri vsem je sreča. Bahal bi se, če bi trdil kar koli drugega. Nisem pa v položaju, da bi se mi kar izpolnjevale želje, takih igralcev je zelo malo. Recimo pred Batmanom sem posnel film Flower Of War na Kitajskem, ki ga je režiral slavni Zhang Yimou, zaradi česar sem srečen in zelo ponosen. Imel sem noro srečo, da me je poklical! Kot igralec si vedno želim novih izkušenj in izzivov, in to je nedvomno tak primer. Všeč mi je, da lahko kot igralec delam kjer koli na svetu, ne samo v Ameriki in Veliki Britaniji.
Kako pa pravzaprav izbirate vloge?
Nikakor. Lahko nekaj načrtujete, si kaj želite, imate strategijo, a pri filmu stvari delujejo drugače. Morda lahko režiserji in scenaristi, saj vendar začnejo projekte, kaj izbirajo, igralci pa ne kaj dosti. Na koncu se vse skrči na tisti občutek v trebuhu, ki vam pove, ali je vloga prava za vas. Na papirju je vse lahko videti super, v resnici pa se spremeni v katastrofo. Jaz se držim občutkov, če začutim, da je vloga zame, jo sprejmem. Mislim, da mora igralec izbirati bolj s srcem kakor z glavo.
Pa vendar, pogosto vas vidimo v vojnih filmih, v mračnih vlogah. Mislite, da je to naključje?
Vi jim rečete mračne vloge, jaz pa bi jim rekel zanimanje za psihologijo našega uma, ki je sposoben najlepših in najbolj temačnih stvari. V vojni je vse, kar je etično in moralno, obrnjeno na glavo, abnormalno postane normalno. Ubiti človeka je v vojni normalno. Batman ni samo akcijski spektakel, ampak je tudi drama o globinah človeškega uma. Vse to me kot igralca zanima. Seveda v produkcijah, kakršna je Batman, obstajajo neka pravila, ki jih je treba spoštovati, načrt, ki mu je treba slediti, a to ne pomeni, da nimate kreativne svobode, da bi poskusili nekaj novega. Sicer pa vlog ne povezujem med sabo, ko snemam eno, popolnoma pozabim na pretekle, to je zame preteklost, ki kot da se nikoli ni zgodila.
Za katerega režiserja, s katerim ste delali, bi rekli, da je najboljši?
Nerad jih primerjam. Vsak je po svoje izviren in poseben. Ampak če bi že mi zvijali roko, bi pa moral reči Zhang Yimou in Steven Spielberg. Onadva sta gotovo dva največjih svetovnih režiserjev, s katerima sem imel srečo sodelovati.
Mednje ne bi prišteli Christopherja Nolana, s katerim ste posneli tri Batmane?
Seveda bi! Saj vam pravim, kako nehvaležno je to vprašanje. Kako boste primerjali tako popolnoma različne izkušnje, kot sta snemanje Batmana in delo s Terrenceom Malickom, to so različni svetovi! Zanimivo pa je, da sem laže komuniciral s Kitajcem Yimouom kakor z mnogimi filmarji, ki jim je angleščina materni jezik. Tako da vam je lahko jasno, kako pomembna je »umetniška« komunikacija.
Ste se naučili kaj kitajščine oziroma mandarinščine?
Ne ravno (smeh). Na srečo nisem imel ravno veliko dialogov v mandarinščini. Sem se pa seveda naučil kletvic, ampak lepo vas prosim, ne silite me, naj vam jih zdaj ponavljam (smeh)!
So vas na Kitajskem prepoznavali? In kako se sicer spoprijemate s slavo?
Moje življenje je še vedno kar normalno in brez preveč stresnih okoliščin v vsakdanjem življenju, ljudje so spoštljivi in zelo nevsiljivi. Doslej se mi še ni zgodilo, da bi se mi življenje zaradi posla in slave spremenilo v pekel. Na Kitajskem nisem hodil v velika mesta, pravzaprav že dolgo ne zahajam več v urbana okolja. Moram vam povedati, kako so mi na Kitajskem dali osebnega stražarja, ker so menili, da je to nujno. Tip se mi je takoj pohvalil, da je varoval Obamo in druge velike politične živine. Hodil je pred mano in mi kazal, kako naj naredim vsak korak (smeh). Bil je visok dva metra, oblečen v črno, s črnimi sončnimi očali, na pesteh pa je imel železne bokserje, na katerih je pisalo bodyguard. Pojasnil sem mu, da nisem Obama in da bi bila lahko malo manj opazna, saj na Kitajskem tako ali tako nihče nima blage zveze, kdo sem.
Svojega prvega oskarja ste lani dobili za vlogo v filmu The Fighter. Je še prezgodaj vprašati, kako je vplival na vašo kariero?
Moral sem prekiniti snemanje na Kitajskem in oditi v Los Angeles na podelitev oskarjev, ampak potem so me pričakali z veliko proslavo, tako da je bilo zelo lepo. Zelo sem srečen, da sem oskarja dobil prav za to vlogo, ker mi je res ljuba in posebna. Osebno pa je bilo osvojiti oskarja zelo popolno občutje, počutiš se srečnega, ponosnega. Kar zadeva vpliv na kariero in življenje, pa nisem doslej opazil nobene spremembe. Morda je to dobro.
Kje imate spravljen zlati kipec?
Moja šestletna hči ga je zgrabila in obdržala (smeh). Kar prinesem domov, zgrabi in reče: »To je zdaj moje.«
Vas je očetovstvo zelo spremenilo?
Absolutno. Ko postanete oče, ugotovite, kaj so vaše prioritete: igra je posel, družina in otrok pa sta življenje. Ko postanete oče, razumete, kaj pomeni, da bi bili za svojega otroka in svojo družino pripravljeni ubijati in umreti. Biti oče je res najlepši občutek na svetu, kot da ste se vnovič rodili, kakor da greste spet v šolo, ker se o življenju začnete učiti vsega od začetka. Moja hči je najbolj smešno in najbolj zabavno bitje na svetu, čisto res (smeh). Ona me je naučila, kaj je pomembno v življenju, vse drugo sranje je natančno to: nepomembno sranje in neumnost. Njeno rojstvo je obogatilo moje življenje kot nobena druga stvar prej. Vam bom pa rekel nekaj: moj hči ne bo igralka. Vsaj tako dolgo, dokler jaz odločam o tem, ne! (smeh)
Zakaj ne? Je to tako strašno?
Mislim, da morajo biti otroci otroci in da morajo odraščati kot otroci, ne pa kot profesionalni igralci. Imam izkušnje s tem in vem, kaj govorim. Pomembno je obdržati to otroško nedolžnost in odraščati v normalnih okoliščinah. Pri tem imam srečo: moja hči misli, da je igranje nekaj najbolj dolgočasnega na svetu (smeh)! Na snemanju mi vedno govori: »Oči, ti ves čas delaš eno in isto, stokrat eno in isto …« Niti to, da je očka v Batmanovem kostumu, je ne zabava (smeh).
Se spomnite svojega otroštva in odnosa s svojim očetom?
Moje oče je bil zanimiv človek in sijajen tip. Zabaven, odštekan, človek, ki je verjel v svojo življenjsko pot. Imel je zelo zanimivo otroštvo in danes je moj oče edini junak v mojem življenju in moj večni navdih.
Imate ob vseh obveznostih sploh še kaj časa zase?
Vedno se najde čas zase, morda ga je malo manj kakor prej, ampak vse se da. Vedno najdem čas za motorje, ki so moj velika strast.