Modni cesar Valentino
 z ramo ob rami s papežem

V mestu sedmih gričev mu pravijo rdeči Valentino, po besedah prejšnjega župana Walterja Veltronija je za papežem najznamenitejši Rimljan. Pred dnevi je v lombardijski Vogheri rojeni Valentino Clemente Ludovico Garavani glasno praznoval svojo 80-letnico. V mladosti se ni odločil za bližnjo svetovno modno prestolnico Milano, raje je šel v Rim, česar pa ni nikoli obžaloval. Njegovo ustvarjalno življenje so strnili v dokumentarcu Zadnji cesar; in res je med zadnjimi, ki slavijo modno in rokodelsko klasiko made in Italy. Njegove poročne obleke so nosile Elizabeth Taylor, Jacqueline Kennedy in Atena Onassis, še danes oblači Sofio Loren in Jennifer Lopez. Kreacije so preproste in elegantne v treh osnovnih barvah, z njimi je razvajal veliko znanih strank, v brezčasne večerne obleke je odel Isabello Rossellini, Julio Roberts in Kate Moss. Rosso Valentino je študiral visoko modo v Parizu, zgledoval se je po legendarni Coco Chanel, Christianu Diorju in vrstniku YSL, njegov učitelj pa je bil mojster Guy Laroche. Po 10 letih se je vrnil v Rim, se naselil v imenitni Via Condotti nedaleč od Španskih stopnic in kavarne El Greco, njegova prva pomembna stranka je bila Liz Taylor, ki je v večnem mestu snemala film. V nasprotju s svojo življenjsko filozofijo je krojaču ostala zvesta vse do smrti. Zanj se je ogrela tudi ameriška predsedniška vdova, ko je v kratki beli koktajlski obleki dahnila da svojemu Aristotelu, pred sedmimi leti se je v njegovi obleki poročila tudi dedinja klana.

Ameriški oskar mode

Valentino sicer neizmerno občuduje ženske, ta božanska in zapletena bitja, za življenje si je raje izbral moškega partnerja, to je prijatelj iz mladosti, rimski arhitekt Giancarlo Giammetti, ki že desetletja skrbi za posle in vodi gospodinjstvo. Pravi, da se ženske v prijateljevih oblekah »prebudijo in spregovorijo«. Tudi Valentino je doživel vzpone in padce, njegov modni koncern je zamenjal več lastnikov, a vseskozi je ostal kreativni vodja in glavni oblikovalec oblačil in modnih dodatkov, kot so torbice in čevlji. Uradno se je upokojil pred petimi leti, še vedno kreira za zabavo, sicer uživa življenje v apartmajih v Parizu, Londonu, sicilijanski Taormini, švicarskem Gstaadu in v New Yorku. Lani je uredil in predstavil prvi virtualni internetni modni muzej. Ta sprehod skozi čas je svojevrstni dokument minulega stoletja. Pravi muzej želi postaviti v Rimu. Valentino – Poslednji rimski modni cesar je bil naslov dokumentarnega filma, ki so ga leta 2008 predstavili na beneški Mostri, lani je sprejel še modnega oskarja, odmevno nagrado CFDA, ki jo podeljujejo ameriški modni oblikovalci. Rojstni dan je glasno praznoval v Miamiju, bilo je tako vroče in divje, da se je sprožil požarni alarm. Mladostni mojster neizmerno ljubi Rim, kjer prebiva v palači iz 18. stoletja, v kateri je živel tudi angleški pesnik Keats, in občuduje ženske. Njegove kreacije so zato zelo ženstvene in poudarjeno nežne, odlikuje jih preprosta eleganca večnega zlatega kanona. Skoraj vse so v rdeči, beli ali črni barvi, dopolnjuje jih obvezna pentlja. »Vsaka ženska je kraljica! Upodabljam jih čutno in glamurozno, a nikoli kot vamp … Moda ni preveč zapletena stvar, njena osnovna funkcija je poudariti naravno lepoto in osebnost.«

Kultna znamka V

Ob Španskih stopnicah, eni najlepših modnih stez sveta, si je uredil tudi svojo kreativno delavnico in urad. Sedanjosti ga je groza, pa ne zaradi starosti, marveč zaradi ignoriranja in zavestnega uničevanja vsega lepega. Otožno se spominja zlatih let italijanskega filma, ko sta bila Rim in Capri ob francoski Azurni obali podružnici davnega glamuroznega Hollywooda in tesno povezana s pojmoma dolce vita in dolce far niente. »To je življenjska filozofija, ki ne časti sladkega brezdelja in lenobe, kot danes napačno razlagajo astenični častilci varčevanja, marveč ustvarjalno prebavljanje sveta in doživetega,« razlaga mojster lepega odevanja. Takrat si je s kreacijami znamke V ustvaril imenitni seznam strank. Mnoge je spremljal vse življenje, čeprav dela le še izjemoma, mu ne manjka novih strank, ki so prepričane o njegovih klasičnih vrednotah. Redno ga obiskuje nizozemska princesa Maxima, z njim je bila zelo zadovoljna gospa Chiracova, žena Sarkozyjevega predhodnika v Elizejski palači. Oblačil je perzijsko cesarico Farah Diba, v njegovi obleki je s šahom Reza Pahlavijem leta 1979 pobegnila v pregnanstvo. Pred zatonom haute couture (visoke mode) je veliko zaslužil, leta 1998 je svoje življenjsko delo prodal mednarodnemu koncernu, leta 2005 pa s preostalo Valentino Fashion Group šel na borzo, zadnjo veliko modno revijo je uprizoril tri leta pozneje v pariškem Rodinovem muzeju. Takrat se je pošalil, da za njim pač ne stoji pregovorno močna ženska, za tisto, kar je dosegel, se ima zahvaliti rimskemu življenjskemu sopotniku.