Michael Jackson sovražil Princea

Rek pravi, da za vsakim uspešnim moškim stoji (uspešna) ženska. A za marsikaterim pomembnim imenom glasbene industrije stoji L. A. Reid, tekstopisec in producent, vmes pa tudi sodnik pri resničnostnem šovu X Factor, ki je v preteklosti sodeloval z glasbenimi velikani, kot so Whitney Houston, Toni Braxton, Usher, Michael in Jermaine Jackson, Avril Lavigne, Justin Bieber, Rihanna in Kanye West. Tiho je stal v ozadju in upravljal njihove kariere, vmes pa mu je na ušesa in pred oči prišlo marsikaj, kar je ostalo skrito radovednim očem javnosti. A je zdaj vsaj nekatere spomine na plodovito kariero, seveda povezane z glasbenimi veljaki, razlil v svojih memoarih Sing to me (Poj mi!).

Testenine v obliki Disneyjevih junakov

Michaela Jacksona, pokojnega kralja popa, ki si je na ranču Neverland ustvaril lastno deželo Nije, je marsikdo videl kot resničnega Petra Pana zabavne industrije. Pa vendar se je za fasado večnega otroka, ki si je v zatočišču pred svetom zgradil celo lasten živalski vrt in zabaviščni park, skrival tudi »prekanjen moški, pogosto hladen kot led in brez trohice sočutja«. Moški, ki je namesto s prijaznostjo znal s svojo družino ravnati kruto in ki se je naslajal ob spodrsljajih glasbenih rivalov, med katerimi mu je šel v nos predvsem Prince. Obisk pevčevega ranča namreč skoraj ni bil mogoč brez postanka v zasebnem kinu, kjer si je Jacko na velikem platnu vedno znova in znova predvajal posnetek koncerta Jamesa Browna iz leta 1983, ko sta bila na oder iz občinstva povabljena tudi Michael in Prince. »Michael je pokazal nekaj svojih slovitih plesnih korakov. Za njim pa so na oder poklicali še Princea, ki pa mu je šlo vse narobe. Kitara ni in ni delala, mrzlično je poskušal s sebe sleči majico, poskušal izvesti trik ali dva s stoječim mikrofonom. A medtem ko je Michael na odru zažarel in požel uspeh, je bil Prince videti nemočen, nebogljen,« piše Reid in pridaja, s kakšnim žarom je kralj popa gledal posnetek in se smejal tekmečevemu odrskemu porazu. Nato pa si za piko na i zavrtel še umetniški filmček Under the cherry moon, v katerem je Prince igral žigola in je kritiško ter blagajniško pogorel, kar je privoščljivega Jacksona vnovič navdalo s krohotom. A to ne najbolj prijetno plat megazvezdnika je Reid doživel šele potem, ko je ob prihodu na Neverland podpisal listino o molčečnosti. »Nihče ni smel do Michaela, ne da bi prej podpisal ta dokument,« piše producent, ki je verjetno obnemel tudi med skupnim obedom. »Testenine, ki jih je jedel, so bile vse v obliki Disneyjevih junakov.«

Pesem o krutem Jacku izginila kot kafra

Nekaj se je posmehovati tekmecem. Nekaj drugega pa metati polena pod noge bratom in sestram, največji delež česar je požel štiri leta starejši brat Jermaine. »Želim posneti pesem o bratu. Povedati želim, kako je ravnal z menoj, kako je vselej, ko sem dobil producenta, tega zmamil od mene. Ni mu mar za nikogar razen zase, briga ga celo za lastno družino,« se je Reidu zaupal Jeramine, ki je podpisal pogodbo s producentovo snemalno hišo LaFace Records. A četudi L. A. tega ni želel storiti, saj ga je k sodelovanju ne nazadnje mamil tudi Michael, Jermainu ni mogel kratiti umetniške svobode; njegovi varovanci so morali biti zadovoljni! A čeprav je pesem Word to the Badd!, ki Jacka ni risala v najlepši luči, nato ugledala luč sveta, ta ni mogel prav dolgo uživati v njeni melodiki. »Ti si glava snemalne hiše. Naj pesem izgine!« je Reidu zaukazal Michael, kljub Jermainovemu nasprotovanju. »Skladbo so nenadoma nehali predvajati. Izginila je kot kafra, kot da nikoli ne bi obstajala. Ne vem, kaj je Michael storil, kot tudi ne, ali je resnično imel svoje prste vmes, a dejstvo je, da je pesem izginila,« je še zapisal Reid ter pridal, da »tega ne bi nikoli pričakoval od Petra Pana. A Michael je bil hladen kot led.«