Le redkim je dana možnost obdelave lastne depresije na tako grandiozen in drag način kakor danskemu režiserju Larsu von Trierju. A še redkejši so tisti, ki bi za tak projekt prejeli nagrado evropske filmske akademije za film leta. Melanholija zasluži nagrade, ki jih je prejela. Vizualno je film za razred boljši od hollywoodskih spektaklov, igra je odlična, zgodba deluje na več plasteh, je polna simbolizma in metaforike ter vsebuje tudi okoljsko sporočilo.
Film je, skratka, čudovit paket cenjenih elementov evropskih filmov, vključno z apokaliptičnim koncem. Vsebinsko se Melanholija giblje na precej
znanem terenu za von Trierja, saj je osrednji del filma zapolnjen z dialogi o odnosih med ljudmi, depresiji, nezmožnosti premika iz ustaljenih vzorcev. Estetsko je prikaz gala poročnega slavja čudovita mešanica baročnega pretiravanja in realistično trpečega neuspeha realizacije, prikaz apokalipse pa preprosto osupljiv.
Kljub vsemu pa so liki daleč od vrhuncev von Trierjevega ustvarjanja, predvsem Justine (Kirsten Dunst) je zgolj nadomestek za samega avtorja, žrtev depresije brez pravega sporočila.
