Nameravala je obiskati tudi Beograd, a so jo tam pričakali zelo sovražno in z grožnjami, tako da se je odločila Srbijo s svoje turneje izpustiti. Mi pa smo se z njo srečali v Berlinu, v knjižnici hotela Adlon ob Brandenburških vratih, in izkazalo se je, da je zvezdnica čisto prijetna oseba, saj je na vprašanja odgovarjala vedro, nasmejano in popolnoma sproščeno.
Ste že dolgo načrtovali ta film?
Nikdar nisem razmišljala o pisanju scenarija niti o režiji, sploh ne. Pišem zase, pišem nekakšen dnevnik, nikdar pa nisem pisala z mislijo na film. Že 10 let obiskujem območja, prizadeta od vojne, ukvarjam se s problemom beguncev, posebno pa me frustrira in jezi nasilje nad ženskami, tako da je bilo popolnoma normalno, da bo moj prvi avtorski film govoril prav o tem. Izbrala sem to zgodbo, ker sem bila v Bosni, videla sem, kaj se je tam zgodilo, ampak veliko stvari mi ni bilo jasnih, nisem mogla zložiti skupaj cele sestavljanke. Menila pa sem, da svet še zdaleč ni storil dovolj, in sem si zadala nalogo, da bom izvedela vse, kar je mogoče, ampak niti v enem trenutku nisem pomislila, da bi o tem naredila film. A ko sem izvedela veliko in potem še več, ko sem spoznavala ljudi in priče teh dogodkov, sem postajala čedalje bolj čustveno navezana na to in odločitev, da bom naredila film, je prišla sama od sebe ...
Ste se zavedali, da vas čaka težak posel, da bo film sprožil nasprotujoče si odzive in dvignil veliko prahu?
Iskreno: nisem niti verjela, da mi bo uspelo narediti film! Nisem verjela, da bom lahko zbrala denar, da mi bo uspelo k istemu projektu pritegniti pripadnike tako rekoč vojskujočih se strani, da bo moj režijski prvenec nastal v zame nerazumljivem jeziku ... Videti je bilo preveč ovir in težav, ampak glejte, vseeno nam je uspelo in zaradi tega sem neizmerno srečna. Ogromno sem se naučila med tem filmom, ne samo o režiji in delu pri filmu, ampak tudi o ljudeh, o ozračju, o nekem delu sodobne zgodovine, o katerem bi svet moral vedeti več. Vsa izkušnja je ena najlepših in najbolj pozitivnih v mojem življenju.
Kako pa ste prenašali tremo in stres? Vseeno je to vaš prvi režiserski izdelek in takoj tako kontroverzen in izzivalen ...
Med delom pri filmu sem bila močno obremenjena z delom in obveznostmi, tako da nisem imela časa razmišljati o stresu ali tremi. Potem pa me je zadelo teden pred prvo projekcijo in doživela sem živčni zlom (smeh)! Šele takrat sem začutila ta ogromni pritisk in razumela, v kaj sem se spustila. Vse te človeške usode, vse tragične zgodbe, vsi ti čudoviti ljudje, s katerimi sem delala pri filmu. Vprašala sem se, ali sem upravičila njihovo zaupanje, ali bom izpolnila njihova pričakovanja. A ne samo njihova. Sem na pravi način prikazala resnico, sem te strašne dogodke sploh pokazala tako, kot bi bilo treba, resnično, s pravimi čustvi, človečnostjo? Sploh razumem, kaj se je tam zgodilo? Film je bil pripravljen za javnost, za občinstvo, za medije, in ko sem to doumela, me je močno zadelo (smeh)!
Čisto zares ste doživeli živčni zlom?
Popolnoma mi je počilo. To je bila čustvena izpraznitev, ki sem jo očitno potrebovala – tak zdrav napad panike, ko se vprašate, ali ste naredili nekaj pozitivnega ali pa se boste popolnoma osramotili pred vsem svetom! Stala sem pod prho in razmišljala o tem in naenkrat planila v neobvladljiv jok. Potem je Brad prišel v kopalnico in jaz sem mu kot živčna najstnica zabrusila: 'Ne moreš mi pomagati. Vse je v redu!' (smeh) Bilo mi je težko, saj je to film, ki govori o vseh nas, to ni zgodba o vojni izpred pol stoletja, to se je zgodilo pred kratkim, sredi Evrope in za to smo odgovorni vsi. To je bila strašna vojna, ki se je zgodila pred komaj 15 leti, njene posledice pa so še danes zelo sveže in žive. Zaradi vsega tega sem čutila ogromen pritisk, ker nisem želela razočarati vseh teh ljudi, grozno bi se počutila, če bi jih.
Eno stran pa ste vendarle razočarali, v Srbiji in posebej v Republiki srbski so film pričakali na nož, mediji pa so bili in so še vedno zelo negativno uperjeni proti vam ...
Vsakdo ima pravico do svojega mnenja, ne morem pa se strinjati, da je to protisrbski film, tudi ni bil moj namen, da bi kogar koli očrnila oziroma ga prikazala v slabi luči. Delala sem film, ki temelji na dokumentiranem dogajanju, nobena skrivnost ni, kaj se je dogajalo v Bosni, obstaja cela vrsta dokazov o organiziranih množičnih posilstvih, o taboriščih, o mučenju. To nima zveze s tem, kdo je kdo, kdo je bosanski Srb in kdo je musliman, to ima zvezo z zločini proti človeštvu in proti ženskam, in to me je zanimalo, zločin, ne pa narodnost zločincev. Žal mi je, ker je film tako sprejet v Srbiji in Republiki srbski, jaz res nimam nič proti srbskemu narodu, nasprotno, to sem večkrat ponovila. Žal mi je, ker ne morem osebno predstaviti filma v Beogradu, ampak ne bi rada prilivala olja na ogenj, mislim, da bi moj prihod tja povzročil samo nove težave, tega pa res nihče ne potrebuje.
V filmu je serija psihično in fizično zelo težkih prizorov: posilstva, mučenje ... Kako ste vi osebno preživeli snemanje teh prizorov?
Težko. Sem zelo čustvena oseba. Čeprav veste, da je vse zaigrano, se vseeno zavedate, da so se te groze v resnici zgodile, in ko so tako realistično oživljene za potrebe filma, ne morete ostati hladni. Prizora, v katerem vidimo, da so vojaki vdrli v stanovanje in vrgli dojenčka čez balkon, ker jim je šel na živce njihov jok, nisem mogla prenesti. Ko smo pripravili vse za snemanje, sem preprosto odšla in se vrnila, ko je bilo opravljeno. In niti nisem bila edina na sceni, ki je to storila. Prav tako je bil zelo zahteven za vse na snemanju prizor prvega posilstva, ko ženske šele pripeljejo v taborišče, celo igralce, ki so igrali posiljevalce, je čustveno tako prizadelo, da so soigralkam pomagali vstati, zbirali njihovo obleko in jih pomagali oblačiti v hipu, ko je bilo prizora konec.
Malo nenavadno je bilo videti Brada v minivlogi naključnega mimoidočega, ki ga ubije srbski ostrostrelec. Se tu skriva kako politično sporočilo?
Zahtevali smo, da o tem nihče ne piše, ampak je že prišlo v javnost, tako da je zdaj tako ali tako prepozno. Nekomu sem to omenila v zasebnem pogovoru in kaže, da ga nismo dovolj dobro zakamuflirali in so ga ljudje prepoznali! Ampak nobenega političnega sporočila ni v tem, prenevarno bi bilo, da bi se ukvarjali s takimi stvarmi. Preprosto sem potrebovala nekoga, ki bo to prepričljivo izvedel, in Brad zna zelo dobro umirati v filmih. Vem, da to zveni smešno (smeh), ampak mnogi igralci ne znajo umirati na filmu, ne znajo biti realistični pri tem.
Niste pa razmišljali o tem, da bi tudi sebi dali kako manjšo vlogo?
Morda pa sem v filmu, samo opazili me niste (smeh). Iskreno, ne maram se gledati na ekranu, sploh se ne šalim, ne gledam dnevnih posnetkov na snemanju, nekaterih svojih filmov sploh nikdar nisem videla. Rada delam pri filmu, rada igram, rada sem del te notranje filmske zgodbe, ne maram pa se kasneje analizirati s stališča uporabnika. Poleg tega mislim, da bi bila slaba v režiranju same sebe, res ne bi mogla biti objektivna do sebe.
Kaj pa imate radi in česa ne marate pri Angelini Jolie kot superzvezdi?
Ha! Hvaležna sem, da mi je življenje toliko dalo: delo in kariero, ki sta mi prinesla mnogo sreče in zadovoljstva, od filmov, ki sem jih snemala, do ljudi, ki sem jih spoznala, dežel, ki sem jih obiskala in se o njih veliko naučila, in srečno zasebno življenje, ki me res izpolnjuje. To, česar ne maram, je pomanjkanje svobode, cena, ki jo plačujem za to. Sicer sem zelo zadržana oseba, rada imam mirno življenje, a hkrati grem rada med ljudi, rada spoznavam nova mesta, države, a v mojem položaju to ni tako preprosto. Rada bi, da bi se to spremenilo, da bi bilo to mogoče vsaj za moje otroke, in delam vse za to, da bi se to zgodilo.
Boste nadaljevali režisersko kariero?
Počasi, saj sem šele prenehala jokati pod prho! (smeh) Ne razmišljam tako o tem, ne načrtujem režiserske kariere. Če bom spet stopila za kamero, bo to zaradi nečesa, kar mi bo osebno zelo pomembno, nečesa, čemur bi bila pripravljena posvetiti nekaj let življenja, ne pa zato, da bi režirala še en film, da bi lahko rekla, da imam režisersko kariero, to mi sploh ni pomembno. Ta film sem režirala, ker sem hotela narediti nekaj pozitivnega in humanega, in upam, da mi je to uspelo.
