Med snemanjem dobil kar osemsto udarcev

Na filmskem traku je pretep videti brutalno. Nasprotnika si neprizanesljivo zadajata udarce, iz ran primezi kri, na koži pa zasijejo odrgnine, modrice in otekline. A to je film, svet iluzije, za filmskimi pretepi pa v resnici stoji vojska umetnikov ličenja in vrhunskih koreografov, ki podobno kot ples zasnujejo pretep. No, tako je vsaj v večini primerov. Toda Liev Schreiber, ki se je prelevil v Chucka Wepnerja, ki se je s spopadom v ringu z legendarnim Muhammadom Alijem leta 1975 zapisal v športno zgodovino, o simulaciji boksarskega dvoboja ni želel niti slišati. »Na našo srečo, a na smolo zavarovalnice, se je Liev odločil za prave udarce. Mislim, da jih je prejel okoli 800,« je dejal Philippe Falardeau, režiser filma The Bleeder, ki v kinematografe prihaja z začetkom prihodnjega leta, a je v iztekanju minulega tedna že doživel premierno prikazovanje na beneškem filmskem festivalu.

Želja, da bi ljubil in bil ljubljen

Štiriindvajsetega marca 1975 se je pisala zgodovina. Do tedaj je bil Wepner dokaj neznani boksar, potem pa je dobil priložnost, da se spopade z največjim med največjimi, Muhammadom Alijem. »Borec sem že vse življenje. Če sem preživel med marinci, lahko preživim tudi Alija,« je pred spopadom dejal Chuck, čeprav njegovim besedam nihče ni pripisoval pretirane teže. Nasprotno, svet je pričakoval, da bo le malo časa zdržal na nogah. A dogodil se je čudež. Namesto da bi že po nekaj rundah obležal, je v deveti skoraj nokavtiral Alija, slednji pa mu je uničujoči udarec zadal šele v iztekanju zadnje, 15. runde. S čimer se Wepner ni zgolj zapisal v zgodovino, ampak je navdihnil tudi enega najslovitejših filmskih likov, Rockyja Balboo. A slednje je bila fikcija, medtem ko bo na velikem platnu zdaj zažarel film, ki pripoveduje Wepnerjevo resnično življenjsko zgodbo. Kar je Schreiberja, ki si ni pred kamerami zgolj nadel njegovih boksarskih rokavic, ampak se je usedel tudi na producentski stolček, spravilo pod strahovit pritisk. Do tedaj se je biografskih filmov namreč močno otepal, zaradi primerjav z osebo, katere življenje poskušaš ovekovečiti. »K sreči je Chucku film všeč in ceni napor, ki sem ga vložil v njegov lik,« pravi zvezdnik filma, sicer ljubitelj boksanja, ki mu je scenarij za film prišel v roke že pred več kot desetletjem, a ga je šele osebno srečanje z Wepnerjem dokončno prepričalo, da mora biti njegova zgodba povedana. »Njegova nedolžnost in neizmerna želja, da bi ljubil in bil ljubljen. To me je prepričalo, ne boks.« Tudi ker ga boksarski filmi običajno ne pritegnejo.

Hočeš, nočeš, pri boksu prejemaš udarce in jih deliš. To je bistvo. »Sicer – in zato tovrstnih filmov ne maram – je vse le prevara. Uniči kredibilnost,« pripoveduje Liev, ki si je belil glavo, kako ohraniti verodostojnost. »Scorsese je pri filmu Razjarjeni bik našel izjemno rešitev, ko je iz pretepov naredil skoraj balet. Žal pa so ostali poskušali to bodisi posnemati bodisi so se zatekli k stari koreografiji.« Nato pa je zakorakal v telovadnico in pri dvobojevanju opazoval možakarja. »Pretepala sta se, si zadajala udarce, a pri tem drug drugega nista poškodovala, vsaj resno ne. Nadela si nista niti naglavnih ščitov, v vsakem njunem gibu je bilo ogromno (samo)nadzora. Vsak medsebojni stik sta nadzirala do potankosti. In tedaj sem vedel, da si tega želim tudi za film.« Nad čemer je bil navdušen tudi Falardeau. Pozabili so na koreografijo in se odločili za resnične udarce. »To je spremenilo vse. Kar smo ujeli na trak, so drobci tega, kar se je zgodilo v resničnosti. Na trenutke je spektakularno, v drugih ni, a vselej je pristno. Resnično in surovo,« se navdušuje tudi režiser, ponosen predvsem na boksarske izseke filma. Ob čemer še pridaja, da se ni opiral na pretepaške filme, ki so bili že posneti. »Med pripravami si nisem ogledal niti enega samega boksarskega filma.«