Kdo pravi, da popolno telo, primerno celo za modne piste, in ljubezen do slaščic ne hodita z roko v roki? Britanska lepotica Lorraine Pascale namreč ni zgolj jemala diha, ko se je po modnih brveh sprehajala v stvaritvah oblikovalskih čarodejev, kot sta Karl Lagerfeld in Yves Saint Laurent, ampak je tudi vrtela kuhalnico pod budnim in izjemno strogim očesom peklenskega kuharskega šefa Gordona Ramsayja, nato pa s svojim izostrenim čutom za dobrote postala ena od najvidnejših televizijskih slaščičark. A čeprav se je ustoličila kot strokovnjakinja za sladka in slana peciva ter je množicam prek kamer približala peko, ob tem pa si med kuho vselej oblizovala prste, je pod fasado ljubiteljice hrane vendar vršal tornado. Na tihem se je namreč borila s slabo, izkrivljeno samopodobo in prehranjevalnimi motnjami, ki ji jih je uspelo razrešiti šele s terapijo.
Delala v vrhunskih restavracijah
Naomi Campbell je bila del šesterice najveličastnejših, del elitne skupinice šestih krasotic, zaradi katerih je v svetu mode sploh zaživel pojem supermanekenk. A prav tisti agent, ki je odkril Cambellovo, je v množici mladih deklet opazil komaj 16-letno Lorraine, v njej videl neobrušen dragulj in jo poslal v modne vode. Tam je hitro zažarela, delala je za modne veljake, kljub brhkemu videzu dolgonoge gazele pa je gojila strast do gurmanskih užitkov. Pri 24 letih, ko je z rojstvom male Elle zakorakala na pot materinstva, pa je obetavno kariero manekenke dokončno obesila na klin in se oprijela loncev in kuhalnic. Šolala se je na prestižnih kuharskih šolah, na londonski univerzi je iz menedžmenta kulinaričnih ved diplomirala celo kot najboljša v letniku ter si kot vrhunsko izučena slaščičarka nabirala izkušnje v najuspešnejših restavracijah Velike Britanije pod vodstvom z Michelinovimi zvezdicami ovenčanih mojstrov Ramseyja in Toma Aikensa. A čeprav si je z ustvarjanjem užitkov za borbončice služila vsakdanji kruh, je bila na tihem v nenehni borbi s hrano. Hkrati jo je ljubila in sovražila. V njej iskala uteho in zaradi nje nato sovražila svojo šibkost in odsev v zrcalu. »Samo sebe sem maltretirala. Imela sem dolg seznam delov telesa, ki mi niso bili všeč. V meni je nenehno kričal notranji glas, ki me je grajal, primerjal z drugimi, me kritiziral in obsojal. Čustveno sem se razrvala, nato pa zavila v trgovino in se prenažirala. A če sem se nekaj minut basala s hrano, sem se prav zaradi tega še ves teden grizla in se gabila sama sebi. Znašla sem se v začaranem krogu. Pljuvala sem po sebi zaradi videza in basanja, nato sem se poskušala potolažiti z goro hrane ter se znova počutila grozljivo zaradi lastne šibkosti in tega, kaj prizadejam svojemu telesu,« pripoveduje nekdanja manekenka in nadaljuje, da se je njena bitka s hrano začela že v rani mladosti in se vlekla dolga leta, a ji je s pomočjo prijateljev in terapevtov vendar uspelo stopiti iz začaranega kroga. Vsaj delno.
Sprejela se je takšno, kakršna je
»Še danes občasno jem zaradi čustvenih viharjev in še danes sem do sebe lahko prestroga. A k sreči sem se obdala s prijatelji in terapevti, ki me spodbujajo in mi pomagajo pri tem, da se sprejmem takšno, kakršna je.«
Strokovnjaki za prehranjevalne motnje bi verjetno dejali, da je čustvena jedka. Tista, ki išče rešitev za težave v hrani, četudi se ji to vrne kot bumerang in se zaradi odsotnosti samodiscipline počuti še slabše. S tem se Pascalova strinja, a hkrati velik del krivde za svoje težave, ki pa pestijo še vrsto drugih, pripisuje medijem, ki so prezasičeni s sramotenjem zaradi videza. »Ta je predebela, ta presuha, ta preveč mišičasta. Vse, le v redu ne. Vsi in vsakdo objavlja mnenje o zunanjosti drugih, predvsem slavnih, čeprav bi bilo bolje, če bi to zadržali zase. Poznam namreč vrsto žensk, takšnih in drugačnih oblin, ki pa se vse spopadajo s slabo samopodobo. In četudi mnoge s svojim telesom pri drugih ženskah vzbujajo zavist, jih vendar grizlja moreče vprašanje, kaj če niso dovolj dobre in dovolj popolne.«
.
