Je ena zadnjih še živečih igralk iz zlate hollywoodske filmske dobe. Iz let, v katerih so nastajali filmi za vse čase. Legenda Maureen O'Hara letos zaznamuje izjemno visok življenjski jubilej. Nekoč eden najlepših obrazov na filmskem platnu bo namreč praznoval 95. rojstni dan! Med še nekaj preostalimi divami iz zlate dobe, kot so Gina Lollobrigida, Doris Day, Dorothy Malone, Anita Ekberg, Sophia Loren, Claudia Cardinale, Joan Collins, Shirley MacLaine, Debbie Reynolds in Brigitte Bardot, je od slovite Irke starejša le Olivia de Havilland. Zadnje leto ali dve je pogosto v invalidskem vozičku zaradi lažjega in hitrejšega gibanja, kar pa pri njenih častitljivih pomladih ni nič nenavadnega ali celo presenetljivega. »Noge me ne držijo več kakor včasih in je udobneje ter bolj praktično na zadnji plati,« je hudomušno dejala v enem od nedavnih intervjujev. Še vedno je namreč bistrega duha in spomina pa tudi iskriva, kot lahko beremo. »Kako se spominjate Johna Forda?« jo je v lanskem pogovoru v živo pred občinstvom vprašal voditelj. »Sem mislila, da ste me povabili, da bi se pogovarjali o meni,« je nemudoma odgovorila na vprašanje o slovitem pokojnem režiserju.
Kraljica Tehnicolourja s sabljo
Za Maureen Fitzsimons je bil svet umetnosti ena od življenjskih opredelitev že v otroštvu. Drugega najstarejšega otroka od šestih bratov in sester je mati Marguerita Lilburn Fitzsimons kot zborovska operna pevka že od malega spodbujala k umetnosti in Maureen si je želela kariere na gledaliških deskah. Od šestega do sedemnajstega leta je sodelovala v amaterskem gledališču in nabirala dramske, glasbene in plesne izkušnje.
A oče Charles Stewart Parnell Fitzsimons, uspešni podjetnik, ni v celoti podpiral hčerinih gledaliških želja. Vztrajal je, da se kljub lepoti izuči tudi za kateri drug poklic, in tako se je izšolala za knjigovodjo in strojepisko. Sicer v nobenem poklicu ni nikoli delala, ji je pa znanje zelo prav prišlo leta pozneje, med snemanjem legendarnega filma The quiet man z Johnom Waynom. A življenje se je zasukalo drugače in ponudila se ji je tudi priložnost na kinematografskem platnu. Opazil jo je sloviti karakterni igralec Charles Laughton in ji leta 1939 ponudil manjšo vlogo v filmu Jamaica In. Očitno je nanj naredila vtis, saj ji je v naslednjem filmu Zvonar Notre Dame ponudil kar glavno žensko vlogo ciganke Esmeralde, ki je pomenil njen preboj na filmskih platnih. Z začetkom druge svetovne vojne so jo povabili v Hollywood, kjer je po nekaj nizkoproračunskih filmih leta 1941 zablestela v glavni ženski vlogi v klasiki Kako zelena je bila moja dolina, v kateri je prvič sodelovala s Fordom. Film je bil nagrajen kot najboljši in njena kariera se je razcvetela. Čeprav je v črno-beli klasiki igrala lepo hčerko klasične waleške rudarske družine, so bile njene naslednje vloge z nekaj izjemami v pustolovskih filmih. Tako je na platnih pomerila moči s Tyronom Powerjem, Errolom Flynnom in drugimi neustrašnimi junaki. Ognjevita Irka je namreč z moškimi nasprotniki prekrižala tudi sablje in pištole, kar je bila nenavadna, a zanimiva in privlačna dopolnitev njeni fizični podobi. Zanimivo je, da v prizorih bojevanja praviloma ni imela dvojnic, ampak je akcijske prizore odigrala kar sama. »Moral si biti pozoren in pazljiv, a bili smo odlično plačani, zato smo vse odigrali brez težav,« se je spominjala v enem lanskih intervjujev. Sicer pa je na platnu upodabljala različne vloge. Bila je mama, rudarska hči, gusarka in čeprav bi težko rekli, da je spadala med največje igralke, so njeni filmi doživljali velike uspehe. To je bil namreč čas barvitih cinemascope filmov v technicolourju, v katerih je mrgolelo bogate scenografije in kostumov, zaradi česar se je Maureen oprijel vzdevek kraljica Technicolourja.
Poleg Rite Hayworth najslavnejša filmska rdečelaska je po drugi svetovni vojni zaprosila tudi za ameriško državljanstvo, saj se je preselila čez lužo, kjer je bila svetovna filmska prestolnica. Čeprav je znana predvsem kot filmska zvezdnica, je imela tudi lep sopranski glas. Kot je zapisala v svoji uspešni biografiji Sama o sebi leta 2004, je bilo petje njena prva ljubezen, še pred igralstvom. Zanimivo je, da studio, s katerim je bila pogodbeno vezana, njenega petja nikoli ni uporabil v filmih. V petdesetih in šestdesetih letih je bila gostja različnih glasbenih oddaj s Perryjem Comom, Andyjem Williamsom, Betty Grable in drugimi, leta 1960 je igrala celo v broadwayskem muzikalu Christine in izdala dve zgoščenki Ljubezenska pisma ter Maureen O'Hara poje najljubše irske pesmi. Poleg klasike Kako zelena je bila moja dolina je v filmskem pogledu ostala najbolj znana po kemiji, ki sta jo na platnu izžarevala z Johnom Waynom. Legendarna zvezdnika sta skupaj nastopila v kar petih filmih.
V zasebnem življenju pa lepotica rdečih las ni našla sreče v prvo. Poročena je bila trikrat, in sicer s producentom ter scenaristom Georgeem Brownom, režiserjem Williamom Houstonom in čezoceanskim letalskim pionirjem Charlesom Blairom. Iz drugega zakona ima edinko Bronwyn, ki je ime dobila po liku, ki ga je v filmu Kako zelena je bila moja dolina upodobila Maureenina soigralka Anna Lee. Po dveh ločitvah je po tretjem možu zaradi letalske eksplozije ostala vdova. Po poroki z njim se je začasno filmsko upokojila in bila pozneje celo izvoljena za izvršno direktorico in prvo predsednico ameriškega letalskega prevoznika Airboats.
Oskar brez nominacij
Po upokojitvi leta 1973 se je leta 1991 vrnila na filmska platna in na televizijo. Zadnji film je posnela leta 2000, nato pa se je dokončno poslovila od platen. Pred tremi leti je bila v obravnavi socialne službe, saj je njena družina zaradi igralkine kratkoročne izgube spomina sumila, da so jo menedžerji in računovodje ogoljufali. Kljub visoki starosti se še vedno, če le more, udeležuje različnih festivalov in prireditev, saj je tudi prejemnica vrste nagrad ter odlikovanj. Po njej so, med drugim, poimenovali filmski festival, dan in podobno. Zanimivo je, da je poleg avtobiografije napisala tudi predgovor za kuharske knjige Doma na Irskem in predgovor za biografijo njene drage prijateljice, igralke Anne Lee. Kot vse velike zvezde ima svojo zvezdo tudi na hollywoodskem pločniku slavnih. Lani jo je svetovna filmska prestolnica počastila s častnim oskarjem za življenjsko delo. Pri tem je zanimivo, da je poleg Myrne Loy v letu 1991 edina igralka, ki je častnega oskarja dobila, ne da bi bila sploh kdaj nominirana zanj. Zadnja leta poleg občasnih obiskov rodne Irske živi v Idahu skupaj z vnukom edincem in si želi dočakati 100 let. »Ob sebi moram imeti nekoga, ki mi pove, koliko sem stara,« se je pošalila na svoj račun v intervjuju v živo pred občinstvom.