Magnetizem točilnega pulta

S fanti iz neke skupine, saj niti ni pomembno, katere, je potoval na festival za izbor evrovizijske popevke. Še v Luksemburg – Irci in Dublin tedaj še niso bili abonirani zmagovalci.

Bili so edini slovenski predstavniki, pokrovitelj in angel varuh pa je bila nacionalka. Ta je na pot z njimi poslala svojega človeka. Vlado Lesnik je bil nekakšen vodja slovenske odprave.

Ko so fantje dan ali dva pred nastopom, zgolj po naključju, zamudili na vajo, jih je nadrl, da so hujši kot Bosanci. To, da se sploh zanimal ni zanje, ki so v bistvu bili njegovi varovanci, za katere je moral skrbeti kot za punčico svojega očesa, zanje delati reklamo, prepričevati člane žirije, kako dobri da so, če že ne najboljši, je tudi del te zgodbe.

Bili so izgubljeni kot božji voleki. »Vsak skrbi le zase, za svoj posel,« je zavzeto dopovedoval Bogdanu. »Takšni so, in če želiš biti del tega, se moraš pokoriti zakonom, ki vladajo v plemenu.« »Ti nisi takšen.« »Nisem. Boš videl. No, saj vidiš.« Predahnil je, zadovoljen sam s sabo. Bogdan je prijel. Zaupa mu. Zdaj je lahko stopil korak naprej.

»Še nekaj je, Bogdan. Domenjen sem z nekom, ki ti lahko priskrbi dobre, najboljše klaviature. Z njimi lahko počneš, kar te je volja – tvoja edina naloga je, da pritiskaš nanje, vse drugo naredi avtomatika. In boste imeli fool cool sound. Fant ponuja Roland sythesizer JV. Aparat prav za vas. Zažiga na živih nastopih, kot narejen je za snemalne studie. Če si za, lahko jutri skočiva do trgovine, v kateri si je to zadevo mogoče ogledati.«

Bogdan je nekam kislo gledal, zato je dodal: »Firma je, med drugim, pokrovitelj Hot Dogov, ki so tudi z njihovo pomočjo izdali kaseto … Skratka, splača se jih spoznati …«

Bogdan ga je gledal, nobena pametna mu ni padla na pamet. Preostalo mu je le, da je prikimal svojemu guruju.
Noč se je že krepko spustila na cesto. Mare in Bogdan sta bolj ali manj molčala, le tu in tam sta prekinila molk, ki je bil bolj posledica utrujenosti kot dolgočasja, ki nastaja na dolgotrajnih vožnjah.

Obrisi hmeljevih nasadov so izginjali v noči. Bila sta skoraj sama na cesti. Osamljena popotnika skozi noč, v kateri je Bogdan postal junak scene. Po dnevu, ko je napolnjeval radijski eter, se je počutil kraljevsko. Ni se mogel znebiti trapastega občutka, ki ga je prevzel, ko je stopal iz radijske hiše, da se vsi ozirajo za njim, bil je kot pav, kar čakal je ljudi, ki bodo pridrli k njemu in ga zaprosili za fotografijo, za podpis.

Mare je natančno čutil, kaj se v Bogdanu melje. Njegov dobri nos in občutki ga niso izdali. Bil je, kakor so govorili, pečen. Zasvojen s slavo, ki bo ali je ne bo. In pustil je fanta, naj sanja, naj se izživi, naj uživa prve sladkosti uspeha. Začel je razumevati, za kaj sploh gre in v kaj se še podaja. Bistvo vsega je reklama, čim več reklame, živega stika, je rekel. Naj uživa, jutri je nov dan.
**

V Ljubljano sta prispela pozno, a ne tako pozno, da bi se lahko uprla magnetizmu točilnega pulta. V lokalčku nasproti televizijske nacionalke, trdnjave, ki jo bo tudi treba zavzeti. Klub, v katerem so se zbirali pomembneži in nepomembneži, ki si jih potreboval ali pa tudi ne, mladoletnice, ki so si želele hitrega poznanstva in še hitrejšega srečanja bližnje vrste, je bil že zaprt, bog je svojo roko ponujal le še v tem zadimljenem lokalu, ki je s svojo bangladeško vsebino potreboval samo še orientalsko plesalko sredi pulta, pa bi bila scena zaokrožena. Razni tehniki so bili najpomembnejši in najglasnejši, novinarji pri eni svojih zadnjih rund, vsi pa so se že težko oklepali svojega kozarčka, ki ga, če se je le dalo, niso plačali sami. V kotu, za ne preveč posrečeno karikaturo vzhodnjaške mize, pa so stikali glave glavni uredniki brez uredništev, uredniki z uredništvi in vsi tisti, ki so menili, da so nekaj več.
**

Trgovina, ki jo je Mare omenjal Bogdanu, je bila blizu Maretovega novega doma, v trgovskem in čedalje bolj tudi poslovnem centru sredi mesta. V njej je bilo mogoče dobiti vse, kar so glasbeniki potrebovali za spravljanje svojega zvoka na tretjo ali kdo ve katero potenco. Tu je bilo vse, kar jim je pomagalo pri oblikovanju končnega izdelka. Guliver, ki je tam delal, je bil pravcati glasbeni strokovnjak.
**

Obiska se je razveselil. Kakor, takole poklicno, vsakogar, ki je vstopil. »Mater, sta me rešila. Pred desetimi sekundami sem imel na obisku kokoš, ki igra kitaro pri nekem bendu. Vidita ta zid? Fino. Trikrat pametnejši je od nje, če mi verjameta ali ne – je pa zid grši kot ona. Ne, ne … Saj ne morem verjeti. Takole zabite babe še svoj živi dan nisem videl. Upam, da jih bom več srečal v nebesih. Tja menda gredo vse te; mi, iz pekla, pa bomo vsako četrtletje tja pripravili ekskurzijo. Tako vsaj pravijo. Joj, upam, da bo ta zmaj ravno takrat na bolniški. Sicer pa, živijo in dobrodošla.«
(Se nadaljuje)
--
Roman Slečena scena, prvi roman o zakulisju slovenske zabavne glasbe, je izšel leta 1995 v Založbi Slon /Delo, Slovenske novice