Ljubljenega Johna obudila od mrtvih

Meryl Streep. To je bilo ime, ki je zadonelo pri razglasitvi oskarjev za najboljšo igralko pred tremi leti. Ime, ki je tedaj zadonelo že tretjič. In ime, ki se je na seznamu nominacij za zlati kipec znašlo že devetnajstkrat, največkrat v filmski zgodovini. »Oh, spet ona. Kar slišala sem, da to roji po glavi vsaj polovici Amerike,« je v zahvalnem govoru dejala zvezdnica, kar je navdahnilo tudi pisca Michaela Shulmana, da je tako naslovil biografsko zgodbo o eni največjih, če ne največji igralki svoje generacije. Spet ona (Her again). Četudi je morda prav ona tudi edina, ki je, ko je leta 1979 za film Kramer proti Kramerju dobila svoj prvi kipec, oskarja pozabila na straniščnih tleh.

Boljša in drugačna od drugih

Malce neroden otročaj z očali in drobnimi zmršenimi kodrčki. Z rjavkasto trajno do vratu. Malce gospodovalna, že skoraj tiranska. To je bila Meryl v šolskih letih, da je prej kot na srednješolko spominjala na »tajnico v srednjih letih. Ni je skrbelo, kako je videti niti ali je priljubljena ali ne,« piše Shulman. To pa se je po dveh letih v šolskih klopeh nenadoma spremenilo. Odločila se je, da si želi biti priljubljena in mikavna, s čimer je na pleča dejansko prevzela svojo prvo vlogo. Svojo prvo transformacijo, ko se je z listanjem najstniških revij iz nepriljubljene deklice spremenila v kraljico šolskega plesa. Lase si je namreč posvetlila, očala zamenjala za leče, naučila se je dekliškega hihitanja. »Pridružila se je navijačicam, dobila vodilno vlogo v vsaki šolski predstavi, se pridružila šolskemu svetu. Vse dokler v zadnjem letniku ni bila izglasovana za kraljico plesa. Podobno kot bi požela nagrado za izjemen filmski nastop.« Izjemno sposobnost, da se prelevi, v kogar koli hoče, je torej odkrila že v srednji šoli, samozavestno pa jo je razkazovala tudi v naslednjih letih, čeprav so ji drugi študentje igre na kolidžu Vassar in pozneje na prestižni Univerzi Yale kaj hitro zamerili, da je bila Streepova tista, ki je vselej dobila vse vodilne vloge. »Predobra si. Moraš biti v vsaki predstavi,« je njeno prošnjo, naj vloge dodelijo še komu drugemu, zavrnil dekan. Morda tudi, ker je že pri prvi vaji igre dokazala svojo superiornost. Kajti medtem ko so se drugi študentje pri nalogi, naj zaigrajo smrt, odločali za klasične smrti s pištolo, obešanjem ali zastrupitvijo, se je Meryl odločila, da zaigra splav, s čimer ni pretresla le profesorja, temveč tudi sošolce. »Vedno je izstopala. Tudi na podelitvi diplom, ko so bili vsi odeti v temne halje, je ona, oblečena v bleščeče belo oblekico za piknik, izstopala kot svetlobni žarek sredi črnine. Druga dekleta je zvijalo od zavisti, saj je, ponovno!, nekaj storila bolje od drugih, se domislila nečesa drugačnega.«

Tragična ljubezen

Prva ljubezen zaznamuje vsakogar, tudi Meryl, katere prva velika ljubezen, ki jo je v njej zbudil 14 let starejši stanovski kolega John Cazale, pa je bila prepojena s tragiko. A je hkrati zagnala njeno kariero in jo ustoličila kot igralko, na katero mora biti Hollywood več kot le pozoren. V Johna se je namreč zaljubila, čeprav je bil zaradi pljučnega raka obsojen na smrt, zaradi česar je bila odločena, da iz časa, ki jima je namenjen, iztrži največ. Tudi če to pomeni, da sprejme vlogo, ki je sicer ne bi. Vloga dekleta v filmu Lovec na jelene ji namreč nikakor ni bila pogodu, a ker je v filmu igral tudi on, jo je vendar sprejela – da je le bila ob njegovi strani. To ji je nato prineslo prvo nominacijo za oskarja. Ljubila ga je tri leta, vse do njegove smrti. In po njej. Kajti tudi ko so Cazala zdravniki 12. marca 1987 razglasili za mrtvega, se odločna Meryl ni vdala. Med neutolažljivim hlipanjem je začela udarjati po njegovem prsnem košu, jalovo upajoč, da ga bo Matilda spustila iz svojih krempljev. In za čudežni trenutek se je zazdelo, da ji je uspelo nemogoče, da ga je ugrabila smrti. Za bežen trenutek, četudi že razglašen za mrtvega, je namreč odprl oči. »Vse je v redu, Meryl. Vse je v redu,« je namreč dahnil tolažilne besede. In nato resnično za vselej izdihnil. A čeprav bo za vedno ostal v njenem srcu, je nato vendar našla ljubezen v kiparju Donu Gummerju, s katerim je danes 66-letna igralka srečno poročena že preteklih 38 let.