Lily najprej splavila, nato rodila mrtvega otroka

Spontani splav je za vsako mamico v pričakovanju trpka izkušnja, boleč spomin na malčka, ki ni nikdar ugledal luči sveta, pa je verjetno nikdar ne zapusti. Zato marsikatera ne želi govoriti o svoji bolečini in jo raje zaklene globoko v svoje srce. Kot je to storila Lily Allen, ki pa se je zdaj vendar odločila spregovoriti in razkriti svojo bol. Ta pa je ni doletela le enkrat, ko je pred šestimi leti spontano splavila, saj jo je prekletstvo neizpolnjene nosečnosti doletelo še pred dobrimi tremi leti, ko je morala na svet spraviti mrtvega sinčka. »Bilo je grozljivo. Tega ne želim niti svojemu najhujšemu sovražniku,« je o porodu, ki po porodnih mukah nikdar ni doživel srečnega vrhunca v dojenčkovem joku, dejala britanska pevka.

Tudi sama blizu smrti

Nekateri so prepričani, da se vse dogodi z nekim namenom. Tudi če tega tedaj ne vidimo in morda ne moremo razumeti. »Rojstva mrtvega otroka nikdar ne bom prebolela. Tega niti ni mogoče preboleti, saj je najtežja stvar, ki se komu lahko dogodi. V rokah sem namreč držala mrtvega sinčka, bolečina je bila neznosna,« je dejala za grammyja nominirana lepotička, ki se je z izgubo, ki jo je doletela pred leti, lahko soočila le tako, da je ta postala neodtujljivi del nje same. Ta pa je vendar postal malce manj izrazit, ko je pred dobrima dvema letoma na svet privekala njena hči Ethel Mary, za katero je prepričana, da v njej živi sinček, ki ga je izgubila malce pred njo. »Moj sinček je vsekakor del nje. Če ne bi umrl, nje namreč nikdar ne bi bilo. To ne bi bilo fizično mogoče, saj sem nato zanosila skoraj nemudoma.« Čar materinstva se ji je takrat skoraj dokončno izmuznil skozi prste, saj se je po usodnem porodu mrtvorojenca tudi sama zaradi zastrupitve krvi skoraj pridružila sinčku. »Skoraj sem umrla. A bilo mi je vseeno, saj sem bila povsem otopela.«

Prvi šok je doživela, ko je januarja 2008 že v začetnih tednih nosečnosti spontano splavila plod ljubezni z glasbenikom Edom Simonsom, kar nato ni povzročilo le konca romance, temveč je rjavolaska zaradi depresije pristala tudi na psihiatrični kliniki. A se ji je življenje nato vendar začelo ponovno smehljati, ko ji je leta 2009 pot prekrižal Sam Cooper, s katerim sta po slabih dveh letih ljubezni že lahko proslavljala novo življenje, ki ji je raslo v trebuščku. A žal je bila njuna sreča le kratkotrajna, saj so že zgodaj nastopile komplikacije, doživele prvi vrhunec v več kot tednu dni dolgih močnih krvavitvah, dokler ni pri šestih mesecih rodila mrtvorojenčka. Kar bi jo skoraj ubilo – dobesedno in v prenesenem pomenu –, a je vir moči in oporo vendar našla v Cooperju. Tragičen dogodek ju je še močneje povezal, saj je tedaj sprevidela, da ji bo vselej stal ob strani. Ne glede na vse. »Nisem bila ena tistih žensk, ki se morajo s tolikšno izgubo spopasti same. Prav tako se nisva pridružila velikemu odstotku tistih, ki ju tovrstna nesreča razdruži. Dejansko naju je le še zbližala. Vseskozi me je držal za roko in mi prigovarjal, da bo vse v redu in da bo vedno ob meni.«

Rane prvih dveh nosečnosti se nikdar ne bodo povsem zacelile, brazgotini pa bosta Allenovo spremljali vse življenje. Toda veselje ob pogledu na odraščajoče malčke, na njeno kri in meso, ji je nato vendar bilo dano. Sprva z Ethel Mary in nato še Marnie Rose, ki se je starejši sestrici pridružila pred dobrim letom. Senca krhkosti življenja pa je nenehno visela nad zvezdnico – deloma zaradi predhodnih izkušenj, deloma pa zaradi šibkega zdravja prvorojenke. »V svojih prvih dveh mesecih je prestala dve operaciji, do sedmega meseca starosti so jo hranili po cevkah. To me je duševno povsem izčrpalo. Ne le, ker sem njena mati, temveč tudi zaradi zavedanja, kaj vse se lahko primeri. Na to me je nenehno opominjala moja preteklost.«