Obleka iz mesa. Želja po dišavi, s katero bi v stekleničko ujela bistvo krvi in semenske tekočine. Naslavljanje oboževalcev z malimi pošastmi. Bruhanje na odru. Odkar je Lady Gaga pred šestimi leti privršala na svetovno glasbeno sceno, dviguje prah in nemalokrat sproža polemike, celo zgražanje, mediji pa so ji prilepili že vse oznake, od nenavadne in provokativne do čudaške. A medtem ko je bila večina prepričana, da je to del njene narave ali pa zgolj natančno izdelana odrska oseba, se je za njenim nenavadnim vedenjem skrivalo nekaj več.
»Napisala sem pesem, ki govori o posilstvu in ponižanju. O besu in strasti, saj se je v meni nabralo ogromno bolečine, ki sem jo preprosto morala sprostiti,« je iskreno dejala zvezdnica s pravim imenom Stefani Joanne Angelina Germanotta in s pesmijo Swine, ki je vključevala jahanje mehanskega bika ter bruhanje, svetu priznala dogodek, ki jo je globoko zaznamoval. »Svetu sem hotela pokazati, da me nič in nihče ne more toliko ponižati, kot lahko ponižam samo sebe. A ko to storim sama, je v tem lahko tudi nekaj lepote.«
Mislila, da je
posilstvo del odraslih
Zloraba v svetu zabavne industrije ni nič novega ali nenavadnega, in to je na lastni koži občutila tudi danes ena najvplivnejših žensk iz sveta glasbe. A tedaj jih je štela komaj devetnajst, njenega imena ni poznal nihče.
»Le pomislite na vsa tista mlada dekleta, stara komaj 16 ali morda 19 let, ki naletijo na glasbenega producenta, ki jim obljublja, da bo iz njih naredil zvezde. A vse to je le velikanska laž,« se ji je razvezal jezik, s čimer pa so na plan začeli vreti spomini na lastne začetke, ko je bila bolj kot ustvarjanje glasbe v ospredju borba rok. Odbijanje rok glasbenih mogotcev, ki so ji dvigovali krila in se poskušali priplaziti do njenih hlačk. Dokler ni to enemu tudi uspelo.
»Zgodile so se mi grozljive stvari, a zdaj se jim lahko smejim. A le ker sem dala skozi dolga leta terapije, da so se mi rane zacelile. Glasba mi je sicer pomagala, a na neki točki sem bila le še prazna lupina, senca same sebe.« Česar pa dolgo ni priznala niti sama sebi. »Štela sem jih komaj devetnajst, hodila sem v katoliško šolo in bila res naivna, prepričana, da je to pač del sveta odraslih. To se namreč dogaja vsak dan! Je grozljivo in žalostno, a skoraj vsakdanje. Zaradi česar se me spočetka niti ni dotaknilo. Bila sem namreč tako globoko travmatizirana, da dogodka dolgo nisem priznala niti sama sebi.«
Mučno desetletje je molčala. Ker zlorabe ni mogla priznati niti sama sebi in ker ni hotela, da jo začnejo ljudje gledati le še skozi lečo žrtve. »Zavračala sem že idejo, da bi me opredelili kot žrtev. Nisem mogla dopustiti, da bi kdo menil, da moja ustvarjalnost izvira le iz tega, da se mi je nekdo vsilil. Jaz sama, lastnoročno, sem svojo bolečino naredila lepo. Jaz in ne on!« Četudi je morala sprva prehoditi trnovo pot. Morala je sprevideti, da imajo njeno nagibanje steklenice, norčije in včasih mejno vedenje globlji izvor. Do tega pa se je morala dokopati, saj bi jo temačna izkušnja sicer do konca življenja držala v ostrih krempljih.
Prepričan, da ni storil nič narobe
Morda je prvič resnično razkrila delček sebe. A četudi je iz njenih besed vela iskrenost, je identiteto napadalca vendarle zadržala zase, deloma tudi zato, ker se z njim še ni soočila, ni mu v obraz zmetala svojega gneva in bolečine, saj jo je še takrat, ko je nanj po naključju naletela v trgovini, strah povsem ohromil.
»Bila sem kot paralizirana,« je o pretresljivem nakupovanju dejala svetlolaska in pridala, da spolnoprestopniški anonimnež ni nikoli priznal dejanja. V njem ni nikoli videl kaj slabega, saj naj bi bil prepričan, da sta bila usodnega dne na zmenku. »Nisem vedela, da sva na zmenku! Bil je dvajset let starejši od mene, jaz pa sem bila tedaj še naiven otrok. Kako bi bil to lahko zmenek?!«