Kuharskega čarodeja gnalo pomanjkanje ljubezni

Kdor se spozna na svet vrhunske kulinarike, sploh tiste, ki je združena s fizikalno in kemično znanostjo, je gotovo že slišal za Hestona Blumenthala, pionirja multisenzornega kuhanja in očeta molekularne gastronomije. Kot je zanj slišal tudi vsak, ki ceni izvrstno jedačo, saj je britanskemu chefu uspelo nekdanji pub spremeniti v restavracijo The Fat Duck, ki je ovenčana s tremi Michelinovimi zvezdicami. A mu vse to morda ne bi uspelo, ko bi ga starši bolj zasipali z ljubeznijo. Odsotnost starševske topline je namreč tista, v kateri se je napajala Hestonova odločenost, da si v kulinaričnih vodah ustvari ime. Očeta je le enkrat slišal reči, da ga ima rad. Na smrtni postelji. Podobno je z izrazi naklonjenosti varčevala njegova mati, ki mu je šele lani med kosilom dejala, da je ponosna nanj. Čeprav je skopost z besedami ljubezni in ponosa pripomogla k njegovi želji po uspehu, je svoje pridala tudi kuharjeva motnja pozornosti in hiperaktivnosti, ki so mu jo diagnosticirali šele nedavno. Njegov prijatelj, psiholog, je že leta sumil, da je Heston malce drugačen od večine. Sume so mu nedavno potrdili z diagnozo ADHD, menda kar močne oblike, česar pa Heston »ne bi zamenjal za nič na svetu. To zgolj pomeni, da imam izjemno dejaven um, kar mi nadvse prav pride med delom. Istočasno imam lahko odprtih 200 spletnih strani, delam dva različna projekta, ne da bi se izgubil. Povezave mi kar same švigajo v glavo.« Ob čemer priznava, da če je to dobrodošlo pri kulinaričnem ustvarjanju, je morda naporno ljudi, ki žive z njim.