S 105 karati, od katerih naj bi se svetloba pobliskavala kot žarki z zasneženih himalajskih vrhov, je morda najodličnejši diamant na svetu, ki pa vendar od leta 2002 ni ugledal dnevne svetlobe. Zaklenjen in pod budnim varstvom je vdelan v krono, ki počiva na žametni blazini v londonskem Towerju. In morebiti je tako še najbolje, saj je razvpiti diamant Koh-i-Noor svojim lastnikom prinesel le smrt, običajno v mukah in trpljenju. No, vsaj moškim lastnikom, medtem ko je njegovo prekletstvo ženske zgolj oplazilo.
Nihče ne ve natančno, od kod je prišel. Star menda 5000 let je nekdaj morda krasil božanstvo katerega južnoindijskega templja, nato pa je nekako prešel v roke mogulskih vladarjev. In se leta 1656, dobro stoletje po tem, ko je bilo njegovo ime prvič omenjeno v zgodovinskih listinah, zasvetlikal na prestolu šaha Jahana, ki so ga stražili evnuhi. In tedaj je diamantovo prekletstvo udarilo. Jahana sta sinova, da se polastita očetovega prestola, strpala v ječo, kjer je umrl. A je precej hujša usoda nato doletela nekatere njegove naslednike – če verjamemo legendam, so enega izmed njih pred smrtjo oslepili z razbeljeno iglo, očeta drugega vladarja so prisilili, da je na svojem slonu zakorakal v prepad, medtem ko so bile matere in žene zadavljene.
Dragulj skrival v turbanu
Na začetku 18. stoletja je prekleti diamant prišel v roke perzijskega šaha Nadirja, ko je ta porazil mogulskega šaha Mohamuda, ki je dragulj skrival v svojem turbanu. A tudi krutemu Nadirju, ki naj bi dal svojega sina oslepiti, njegove oči pa so mu morali prinesti na pladnju, ni prizanesel diamantov urok. Umrl je pod atentatorjevo roko, ko mu je ta skozi prsi zaril meč. Diamant pa je izginil in se pojavil v lasti afganistanskega vojnega generala Ahmeda Duranija, ki se mu je na obrazu razvila gangrenasta razjeda, ki mu je uničevala um. »Do 1722. so mu ličinke črvov lezle iz gnilega nosu in padale v usta, medtem ko je jedel,« se bere knjiga zgodovinarjev Williama Dalrympla in Anite Anando o zloglasnem dragulju, ki ga je Ahmed pred sovražniki skril v razpoko v zidu. Nato pa se je, nihče ne ve, kako, zableščal z zapestnice pandžabskega maharadže Ranjita Singha, trije maharadže, ki so se po njegovi smrti poskušali polastiti krvavega diamanta, pa so bili vsi tako ali drugače umorjeni.
V času vladavine Ranjita Singha so britanske sile že dodobra uveljavile svojo moč v Indiji, desetletje po njegovi smrti, ko si je Velika Britanija priključila Pandžab, pa je Koh-i-Noor prešel v roke kraljice Viktorije. A je še prej pokazal svojo moč. Na isti dan leta 1850, ko je z ladjo, po kateri je med plovbo kosila kolera, naposled prispel v London, je nekdanji vojaški častnik Robert Pate napadel kočijo, v kateri se je vozila kraljica. Po glavi jo je ranil s palico. A jo je odnesla zgolj z buško, medtem ko je imel tedanji premier Robert Peel manj sreče, saj je zletel s konja in zaradi udarca umrl.
Po smrti kraljice Viktorije, ki je prekleti diamant nosila v diademu in broški, je ta postal del kronskih draguljev. Vdelan v krono kraljice je zdaj del britanske kraljeve zakladnice.
Njegova zgodovina je zgodovina nasilja. Moški, ki so ga posedovali, so prezgodaj umrli, običajno v mukah. Bili so oslepljeni, zastrupljeni, mučeni do smrti, zažgani, zabodeni, kamenjani, politi s tekočim svincem. Tako pripovedujejo zgodovinski viri, nekateri morda na meji z miti. A niti zgodbe o najhujših smrtih niso ustavile Indije, Pakistana, Irana, Afganistana, celo Talibanov, da ne bi v minulih letih od Velike Britanije zahtevali, naj jim vrnejo Koh-i-Noor. Ne nazadnje je bil njihov, dokler si ga kot plena kolonializma ni prisvojila Britanija.