Kraljica mati pogosto pijana, pravi biografija

Izžarevala je karizmo in odločnost, slovela po eleganci in smislu za humor ter v mehkih rokavicah, a s pretkanostjo izjemnega taktika ravnala z mediji. To je bila kraljica mati, ki je tudi tedaj, ko so dvor pretresali škandali, ostajala vzor pokončnosti. A čeprav mineva že 12 let, odkar so se na Otoku z vsemi častmi in iskrenimi solzami v očeh poslovili od kraljice matere, še vedno zaseda prestol najbolj priljubljene članice kraljeve družine.

Zato je zdaj zarohnelo, saj je biografija njenega najljubšega služabnika, ki je ob Elizabeth Angeli Marguerite Bowes-Lyon preživel skoraj pol stoletja, razkrila, da naj bi bila daleč stran od oči javnosti nagnjena k pretiranemu pitju in je poslednjih 20 let preživela vsaj na robu blaznosti. Če ne že čez.

Kraljeva družina je leglo neotesancev

Odraščal je v revščini angleškega podeželja, zaradi česar je bil britanski dvor v očeh mladega Williama Tallona, sina poslovodje trgovinice, vse, česar v njegovem življenju ni bilo. Razkošje, glamur, prefinjenost, udobje. Pošiljal je pismo za pismom, dolgih pet let, dokler se mu pri petnajstih vendar ni uresničila srčna želja. Postal je član osebja, sicer najnižji, ki je služilo britanski aristokraciji, se sčasoma prebil vse do mesta v Buckinghamski palači in nato med osebno služinčad kraljice matere. A bil nemalo presenečen, že šokiran, ko je spoznal, da ima britanska prva družina dve plati.

»Videl je tudi plat, ki je javnost ni poznala. Videl je gručo neotesancev, ki so v zasebnosti ljubili popivanje in kajenje. Ogromno so preklinjali, izvajali tudi okrutne praktične šale ter se pogosto norčevali drug iz drugega. Pri tem je bila kraljica mati prava izvedenka,« menda odzvanja v biografiji Backstairs Billy: The royal life of William Tallon izpod peresa Thomasa Quinna, ki bo marca prišla na knjižne police. Zbadljivk naj ne bi rodil zgolj njen smisel za humor – seveda, kot se za Britance spodobi, črn –, ampak tudi »prismuknjenost, ki se je stopnjevala in vsaj mejila na blaznost«.

Oboževala džin s pljuskom tonika

Skorajda se zlijejo s pohištvom, a ušesa in oči imajo povsod. Vidijo in slišijo vse, toda kot zvesti sluge molčijo. A čeprav se Williamov oziroma Billyjev jezik, ki si je za zvesto služenje prislužil celo nagrado, nikdar ni razvezal, bodo skrivnosti, ki jih je dolga leta varoval, zdaj pridrle na plan v knjigi o njegovem življenju. Nikakršna skrivnost sicer ni bila, da je v Elizabetinem življenju zasedal posebno mesto. A tega si ni prislužil le zaradi izjemne ustrežljivosti, temveč v prvi vrsti s svojimi spretnostmi mešanja koktajlov.

»Billy jo je oboževal, a to čustvo je bilo vzajemno. Bil je šarmanten in zabaven, a tudi pasji. Ljubila ga je zaradi škandaloznih opazk in govoric, ki ji jih je nosil pod nos o višjih služabnikih, kraljevih tiskovnih predstavnikih in svetovalcih, a še rajši, ker ji je mešal džin in tonik natanko tako, kot je želela in ji je bilo všeč. Devet desetin džina in desetinka tonika.« Ta naj bi bil v zadnjih dveh desetletjih njena vsakdanja stalnica.

Trditev, ki ji vsaj malce v prid govori opazka Tima Healda, avtorja avtorizirane biografije o princu Filipu, ki je zavoljo pisanja večkrat obedoval s člani kraljeve družine. Tudi s kraljico materjo, ki naj bi pred kosilom popila »dve pijači z džinom rožnate barve«. A čeprav je še pridal, da je nato med kosilom »vino teklo v potokih«, ni zapisal ničesar o tem, da bi bila pijana.

A raje je imela džin-martini...

Buckinghamski palači se obtožb v prihajajoči knjigi ne zdi vredno niti nasloviti, saj so »nizkotne, žaljive in lažne« – tako vsaj predstavnik z dvora –, toda Margaret Rhodes, pokojničina nečakinja in družica na poroki, ji je skočila v bran kot levinja. »Pisati nesmisle o nekom, ki ga ni več med nami in se ne more braniti, je gnusno,« pravi Rhodesova, ki je opozorila tudi na napake v knjigi.

»Nikdar ni pila džina s tonikom. Ljubši ji je bil koktajl džina in martinija, ki pa si ga je pripravljala sama. In nikdar ni popila več kot dveh, saj je vedela, kaj se spodobi in pritiče njenemu položaju.« In medtem ko se sicer strinja, da je imela morda oster smisel za humor, je poudarila, da nikakor ni bila zmešana, temveč je bila zdrave pameti vse do zadnjega dne. »Šalila se je in lahko govorila o vsem in z vsemi. Nikakor se ji ni zmešalo. Žal sem zmotno mislila, da je nad tovrstnimi klevetami.«