Princa William in Harry sta svetu razkrila svojo hvaležnost do očeta in babice, britanske kraljice Elizabete II., ki sta ju po smrti njune mame zaščitila pred histerijo, ki je zajela svet, sploh pa Veliko Britanijo. S tem sta jima omogočila, da sta žalovala po svoje in tako dolgo, kot sta želela, brez zunanjih vplivov, ki bi proces lahko še podaljšali ali poslabšali. Po Dianini smrti so ju nemudoma odpeljali v kraljičino rezidenco Balmoral na Škotskem in jima prihranili žalostne prizore množic, ki so pred londonsko palačo Kensington trumoma nosile cvetje in sveče. Skorajda neverjetno se zdi, a mlada princa o tem takrat nista vedela nič. »Babica je namenoma odstranila vse časopise in revije, v katerih so pisali podrobnosti o mamini smrti in žalovanju, ki je zajelo Veliko Britanijo,« se spominja William, ki mu je zasebnost še kako pomagala, da se je soočil s tragedijo. Javnost je kraljevo družino zaradi umika močno kritizirala, a kot kaže, so storili prav. Na prvem mestu sta pač bila mlada princa, takrat sta štela 12 in 15 let, ne mnenje javnosti.
Grozljivo novico o Dianini smrti jima je povedal oče. »Ena najtežjih stvari za vsakega roditelja je povedati otrokom, da so izgubili mamo ali očeta. Kako se spopadeš s tem, se mi ne sanja. A oče je bil tam za naju, ko sva ga potrebovala. Samo on nama je še ostal in naredil je vse, kar je v njegovi moči, da bi naju zaščitil. Kljub temu da je žaloval tudi sam,« je dodal Harry, ki radosti očetovstva še ni izkusil, a obožuje svoja nečaka, štiriletnega Georgea in dve leti mlajšo Charlotte.
Ko se je družina le vrnila v London, sta bila princa šokirana nad morjem cvetja okoli Kensingtonske palače. Pretreslo ju je, ko so jima objokani tujci med sprehodom okoli rezidence v roke potiskali šopke cvetja in ju poskušali objeti. Odločitev, ali ju le poslati v javnost ali ne, je bila za kraljico izjemno težka, enako težka je bila odločitev, ali naj princa na Dianinem pogrebu hodita za krsto. O tem ni odločala kraljica sama, temveč so odločitev sprejeli v krogu družine. Nič ne bi bilo narobe, če tega ne bi zmogla, a princa sta se odločila drugače. »To je bila ena najtežjih stvari v mojem življenju. Sklonil sem glavo in se skril za lasmi, ki so mi padali na čelo,« se spominja William. »To je bil najdaljši sprevod. Počutil sem se neznansko osamljenega.«
Harry pa se ne spomni, kako se je znašel v obleki in na pogrebu. »Mislim, da je bila odločitev skupna. Ne vem. Ko sem se zavedel, sem bil v obleki in sprevodu. Ne morem reči, ali se mi je najino sodelovanje zdelo prav ali narobe, a zdaj sem hvaležen, da sem bil tam,« pravi Harry.
