Ko je Marijana Beuc, rojena leta 1921, v Zagrebu končala študij medicine in postala ginekologinja, jo je igra usode na lepem zapeljala v Maroko. Čeprav že globoko v penziji, je ohranila množico stikov in privilegijev, ki jih ji ponuja maroška kraljeva družina, ta ji, med drugim, še vedno omogoča avtomobil z osebnim voznikom. Čeprav je dolga leta preživela objeta z islamsko kulturo, ni niti za trenutek pozabila na evropski način komunikacije, oblačenje.
Beučeva je prišla v Rabat že pred nekaj desetletji, še v obdobju vladavine Hasana II., očeta današnjega kralja Muhameda VI. Sodelovala je pri čisto vseh porodih, ki so se v njenem dolgem obdobju zgodili v kraljevi družini. Z njo se je prešerno veselila in tudi žalostila. Profesionalna molčečnost ji nalaga, da o nekih stvareh pač ne govori, čeprav bi bile ravno te še kako zanimive. »Ko sem prišla v Maroko, veste,« je pripovedovala, »me je medicinska sestra Lalla Aisha opozorila, naj imam v glavi nenehno samo troje: da ne vidim, nič ne slišim in še manj govorim.«
Pred odhodom je bila Beučeva poročena, a kaj, ko njen mož ni tekal le za njo, ampak tudi za drugimi, »bil je pravi netopirček«, se je nasmihala po toliko letih.
V Crikvenico
Prelomni trenutek se je zgodil leta 1961, takrat je bil v Beogradu prvi sestanek voditeljev držav neuvrščenih. Tam se je pojavil tudi maroški kralj Hasan II., ki se je mahoma spoprijateljil s Titom. Ker pa je imel v tistem času težave z ušesi, grlom in tudi nosno votlino, so mu v Beogradu predlagali, naj odide na talasoterapijo v Crikvenico. Zraven je bila še neka dama iz kraljevega urada, ki je potrebovala ginekološki pregled. »Iskali so izključno ginekologinjo,« se je spominjala Marijana Beuc. »Glede na to, da sem se dobro poznala z osebjem iz Crikvenice, so predlagali, da jo pridem pregledat iz Zagreba. V Crikvenici sem potem spoznala kraljico mamo Ablo bint Tahar, ki je zahtevala, da ostanem še na večerji, da prespim, potem pa se vrnem v Zagreb. Vso noč sva se pogovarjali, bilo je nadvse prijetno. Pa me je, saj ni minilo dolgo, poklical ravnatelj poliklinike, že pokojni Branko DaVilla, da so ga klicali iz Beograda, da maroško ministrstvo za zdravje išče zdravnico in da iščejo prav mene! Sprva nisem bila za, ker pa je slednjič ukazal tudi Tito, sem morala oditi.« Najprej ji ni bilo lahko, drugačen jezik, običaji, različna zdravila, a se je navadila, dobila za nameček prelepo vilo v sklopu palače in že kmalu prisostvovala rojstvu zdajšnjega kralja Muhameda VI. Najtežje ji je bilo, ko je bila ravno s kraljico materjo, s katero sta bili resnično prijateljici, in sta družno izvedeli za tragično prometno nesrečo, v kateri je umrla njena hči, ob njej je bila, ko je izvedela tudi za smrt drugega sina.
V stikih
Marijana Beuc je s kraljevo družino stkala nepopisno prijateljstvo. Še danes je domala vsak dan v stiku z njimi.
Pa še to: po štirih letih, leta 1965, je iz Jugoslavije dobila ukaz, naj se vrne. Bila je že pri kralju, češ da bi mu rekla – zbogom. Kralj Hasan II. pa ji je rekel: »Vi? Niti slučajno! Dovolim vam le, če si sami to želite, in če je res tako, so vam vrata v domovino na stežaj odprta. Ampak, zavedajte se, vi ste naša, bodite brez skrbi, tukaj boste ostali.« Ker se je v Maroku počutila odlično, za nameček sta se ji pridružila tudi šoloobvezna otroka, je ostala. »Moj sin je danes pilot in živi v Švici, hči je radiologinja in je že v penziji.«
