Odpovedalo mu je srce. To je uraden razlog smrti kralja rock'n'rolla Elvisa Presleyja, do česar sta tistega usodnega avgustovskega dne leta 1977 privedli prevelika telesna teža in dolgoletna zloraba tablet, zlasti uspaval, saj so tudi toksikološki testi pokazali, da je imel v času smrti v krvi (med drugim) desetkratni odmerek kodeina. A medtem ko se je okoli Elvisove smrti v prihajajočih letih spletlo na desetine zgodb in teorij, je njegov polbrat David E. Stanley prepričan, da je glasbeni velikan v smrt skočil namenoma. »Za nekaj dni odhajam. Ko se naslednjič vidiva, se bova videla na višji ravni,« naj bi zvezdnik le dva dni pred smrtjo povedal 20 let mlajšemu Davidu, ki mu je postal brat leta 1960, ko se je Elvisov ovdoveli oče Vernon poročil z Davidovo mamo Dee.
Zaspal s
hrano v ustih
Šestnajstega avgusta bo 39 let od Presleyjeve smrti – in prav na ta dan prihaja na knjižne police knjiga, ki bo verjetno pretresla pevčeve oboževalce in jih pustila osuple in zgrožene. Elvis je storil samomor! To namreč seva s strani knjige My brother Elvis (Moj brat Elvis), v kateri David zakoraka po poti spominov. Po poti, ki ga je, ko je bil star komaj štiri leta, že popeljala v Elvisov dvorec Graceland v Memphisu, pozneje pa je pristal na plačilnem seznamu svojega starejšega zvezdniškega polbrata in je kot družinski član in zaposleni lahko le nemo opazoval njegov počasni propad.
Nikakršna skrivnost ni, da se je glasbena legenda pretirano vdajala hedonističnemu življenjskemu slogu, da je v 70. letih prejšnjega stoletja postopno začel drseti v brezno telesnega in duševnega propada. Čezmerno vdajanje mastni, hitri prehrani in goltanje uspaval sta namreč postali njegovi vsakodnevni razvadi, ki sta zahtevali davek. Ne le da se je boril s čezmerno težo, ki ga je iz energičnega mladeniča, ob pogledu na katerega so ženske omedlevale in postajale histerične, spremenila v debeluha, za piko na i se je zaradi odvisnosti od tablet iz dneva v dan prebijal le še v zamegljeni omotici. Tako močni, da je skupaj z visokim krvnim pritiskom, okvarjenimi jetri, močnimi glavoboli, nepravilnim bitjem srca in omedlevicami potreboval nenehno navzočnost osebja, da mu je lahko priskočilo na pomoč, ko je to potreboval. Občasno ga je – tako v knjigi trdi Stanley – namreč zmanjkalo kar za jedilno mizo in tedaj mu je moral kdo »odpreti usta in iz njih izvleči nezgrizeno in nepogoltnjeno hrano«. Da se ne bi zadušil. Ne malokrat pa je potreboval pomoč tudi pri drugi življenjsko pomembni funkciji, pri opravljaju potreb. Telesno povsem oslabljen je namreč potreboval pomoč pri obisku stranišča, saj občasno ni sam zmogel poti, da se je vse spremenilo v »čistilno seanso«.
Pred policijo skril tablete in igle
Pisal se je 14. avgust pred skoraj 39 leti, ko je David še zadnjič videl zvezdniškega polbrata. To je bil tudi dan, ko mu je dejal, da za nekaj dni odhaja, a da se bosta spet videla »na višji ravni«. Dva dni pozneje, ko jih je Elvis štel komaj 42, pa so njegovo truplo že našli na kopalniških tleh. A čeprav mu je uradno odpovedalo srce, je David že od vsega začetka vedel, da v tem ni bilo nič naključnega, nenadnega ali nepričakovanega. Ne le ker mu je polbrat – sicer po ovinkih – zaupal svoje samomorilske načrte, temveč tudi, ker je bil David tisti, ki je še pred prihodom policije zabrisal dokaze, ki bi pričali o resničnih okoliščinah njegove smrti. David je bil tisti, ki je v žepe hitro pospravil in nato odvrgel tablete in injekcijske igle, ki so ležale ob Kraljevem mrtvem telesu.