Koščena lepotica oboževala čokolado

Ob omembi čokolade in testenin v mislih tistih, ki bi radi izgubili kilogram ali dva, zadonijo kričeči alarmi. A čeprav bi se teh pregreh, ki božansko pobožajo naše brbončice, moral vsakdo, ki da kaj na dieto, ogibati kot hudič križa, so bili koščki čokolade in testenine na sto in en način skoraj vsak dan na jedilniku Audrey Hepburn. Taiste hollywoodske lepotice, na katero so zaradi vitke, graciozno krhke postave nemalokrat letele kritike o anoreksiji. »Mnogi so mislil, da moja mama sploh ni jedla. Sicer je bila koščena, a ne zaradi diet, ampak je bilo to posledica vojnih časov, ki jih je preživela, in ur baleta,« pravi Luca Dotti, sin pokojne krasotice, ki se je z vsakokratnim kosom čokoladne torte približala nebesom in katere ljubezen do špagetov s paradižnikovo omako je mejila že na obsedenost.

Nikoli ne izpusti zajtrka in pij vodo!

Babice govorijo, da prazen žakelj ne stoji pokonci, in zdravniki poudarjajo pomembnost zajtrka, brez katerega Audrey ni mogla začeti dneva. »Zajtrka nikdar in nikjer ni izpustila, niti na očiščevalni dan ne, ko je enkrat na mesec jedla le jugurte in naribano jabolko,« razkriva Dotti materino rutino, ki se je začela vsak dan med četrto in peto zjutraj. Le ob nedeljah je poležala malce dlje in si privoščila razkošje zajtrka v postelji – doma pečene piškotke madeleine, rezino popečenega toasta, marmelado in maslo, kavo in mleko, na pladnju pa sta vselej ležala tudi najnovejši časopis in z vrta sveže odrezana vrtnica. Ob rednem zajtrkovanju je igralka sledila še pravilu enega dne v mesecu, ko je z omejitvijo na le pust jogurt, zelenjavo in sadje telo očistila strupov, pila pa – kot vse preostale dni – le vodo. »Verjela je v pitje vode. Morda tudi, ker je v prvi vrsti zrasla ob vodi in zelenjavi,« je Luca zapisal v knjigi Audrey at home (Audrey doma), s katero je zvezdnico razgalil z nezvezdniškega zornega kota. Kot ljubečo mamo, ki je oboževala kuho in že na pogled vabljive jedi, katerim je z navdušenjem dodajala osebno noto. »Oboževala je kuhanje, kar je prenesla tudi name. Vzbudila mi je občutek, da je dejstvo, da lahko kuhaš za družino in se z njo nato usedeš k obedu, privilegij in radost.« Kar je za lepotico, ki je preživela vihre druge svetovne vojne, med katero je zaradi pomanjkanja stradala skoraj do smrti, verjetno tudi bilo.

Nedotakljivi predal s čokolado

Ob koncu druge svetovne vojne, ko jih je štela 16, ji je tehtnica pokazala skrb vzbujajočih 40 kilogramov, njeno podhranjenost pa so spremljale še zlatenica, astma in slabokrvnost. A vendar se je štela za srečno, saj je preživela – četudi zaradi grozljivega pomanjkanja ob kuhani travi, koprivah, tulipanovih čebulicah in solati, da je preslišala kruleči želodec, pa se je zakopala v knjige. V upanju, da ji bodo domišljijski svetovi odvrnili misli od lakote. »Vse življenje je bila vitka, ker je v času, ko se je njeno telo razvijalo in je potrebovalo polnovredno hrano, stradala.« Želodec se ji je tako skrčil, da je, ko ji je ob koncu vojne vojak ponudil sedem čokoladnih tablic, te sicer nemudoma pojedla, a jih skoraj v istem trenutku, nevajena tolikšnega izobilja, tudi izbruhala. »Čokolade tedaj ni mogla obdržati v sebi. A vendar jo je vselej povezovala z osvoboditvijo. Zanjo je imela svoboda okus čokolade.« In morda prav zato ni minil dan v njenem življenju, da si ne bi privoščila vsaj enega koščka temne čokolade, raje še več. »Doma je imela poseben predal le za čokoladice. Ki se ga nihče ni smel niti dotakniti,« pripoveduje Luca, ki pa je tudi žel sladke sadove materine ljubezni do temne slaščice. Oboževala je namreč tudi čokoladno torto s stepeno smetano, ki jo je pridno pekla za vse družinske rojstne dni in praznike. Audreyjin recept zanjo – kot tudi za čokoladni mousse – pa je igralkin sin vključil v knjigo. Ob še drugih 50 receptih, s katerimi je lepotica vztrajno razveseljevala svoje drage.

Enobarvne jedi ne morejo biti zdrave

Uporaba sezonskega sadja in zelenjave je danes že skoraj modni krik, ki pa je Hepburnovo vodil skozi kulinarične vode. Na tržnicah je kupovala le sezonske pridelke, še raje pa je sadje in zelenjavo nabrala kar na lastnem vrtu. Slednja je napogosteje pristala v kateri izmed omak za testenine. Na te je bila nora. Jedla jih je lahko vsak dan, kar je dokazala tudi na potovanju na Jamajko. Ko si je v kovček spakirala tudi več paketov špagetov, oljčno olje in parmezan, da si je lahko tudi v tropskem raju pripravila svojo najljubšo jed. Špagete s paradižnikovo omako. A čeprav je prisegala na organsko hrano, si je tudi Audrey privoščila malce odklonskosti od zdravega jedilnika. »Njena skrivnost, ki smo jo vsi poznali, so bile testnine s kečapom. Te je najraje jedla doma, v naslanjaču, in gledala filmske klasike.«

S knjigo, s katero se je Luca poklonil spominu na mamo, lahko oboževalci legende filmskih platen pokukajo v lonce, v katerih je brbotalo na njenem štedilniku. Tudi ker je vključil okoli 50 njenih receptov, med drugimi za pečen krompir in prekajenega lososa, testenine z vodko ter brancina po turško. A ne glede na to, kaj je krhka rjavolaska postavila na mizo, je vselej skrbela za to, da so se že ob pogledu na hrano pocedile sline. »Prepričana je bila, da bi bilo enobarvno hrano neznosno dolgočasno jesti. Oboževala je barvne kontraste na krožniku, najsi je kuhala kari ali špagete puttanesca z vijoličnimi olivami, zelenimi kaprami, rdečimi paradižniki in zlatim oljčnim oljem.«